Še vedno se prepogosto dogaja, da so ljudje zaradi svojih prepričanj, vrednot ali svoje pripadnosti določeni skupini tarča posmeha. Kljub temu nas Diogen s svojim zgledom uči, naj tem ljudem ne pustimo do živega in še naprej s ponosom trdno stojimo za svojimi predstavami o svetu. Diogena, grškega filozofa iz 5. stol. pr. Kr., so namreč zaradi izredno preprostega življenja, zasmehovali, da živi kot potepuški pes: po pregonu iz domovine se je zatekel v Atene, ker pa mu tam ni nihče pomagal, je spal kar v sodu, zavit v svoj plašč, vse svoje imetja pa je lahko stlačil v popotno bisago.

Toda Diogen je bil na svoj način življenja ponosen in je zasmehovalce hitro odpravil z zbadljivimi odgovori. Tako je ljudem na vprašanje, kakšne vrste pes je pravzaprav, hudomušno odgovoril: »Kadar sem lačen, sem maltežan, kadar sem sit, sem pa molos – torej sem tistih vrst pes, ki ju ljudje najbolj hvalijo, si pa ne upajo z njima na lov, ker je pretežko; tako je tudi z menoj nemogoče živeti, kajti vsi se bojijo, da bi bilo prenaporno.« Zase je torej trdil, da je kljub preprostemu življenju na robu družbe vreden hvale, ljudje pa se iz njega norčujejo zgolj zato, ker bi si tudi sami želeli posnemati njegov zgled, a so se preveč navadili na lagodno življenje. Prav ta razvajenost in želja po materialnem ugodju je bila po njegovem mnenju največja hiba njegovih sodobnikov in jo je z veseljem izpostavljal. Pogosto naj bi namreč vzklikal, »da so bogovi ljudem dali lahko življenje, da pa so to izgubili izpred oči v iskanju slaščic, mire in kar je še takega.« Sam si je v nasprotju z njimi zavestno prizadeval, da bi živel le z najnujnejšim in se ni pustil premamiti materialnim dobrinam.

Ponosen je bil tudi na svoj sloves filozofa, čeprav so zavistneži tudi njegov poklic izrabili za posmeh. Ob neki priložnosti so ga povprašali, zakaj ljudje običajno dajejo vbogajme beračem, filozofom pa ne. Diogen jim je hitro vrnil bodico rekoč: »No, lahko si pač predstavljajo, da bi mogli postati hromi ali slepi, nikakor pa, da bi mogli postati filozofi.« Medtem ko so si ljudje lahko zamislili, da bi jih doletela kakšna ljubezen ali pa izguba vsega premoženja, si po njegovem niso mogli predstavljati, da bi se odpovedali vsem svojim dobrinam in sledili njegovemu zgledu. Diogen pa je filozofiji ostal zvest vse do svoje smrti in bil trdno prepričan, da je pot skromnosti prava pot za srečno življenje.

Še vedno se prepogosto dogaja, da so ljudje zaradi svojih prepričanj, vrednot ali svoje pripadnosti določeni skupini tarča posmeha. Kljub temu nas Diogen s svojim zgledom uči, naj tem ljudem ne pustimo do živega in še naprej s ponosom trdno stojimo za svojimi predstavami o svetu. Diogena, grškega filozofa iz 5. stol. pr. Kr., so namreč zaradi izredno preprostega življenja, zasmehovali, da živi kot potepuški pes: po pregonu iz domovine se je zatekel v Atene, ker pa mu tam ni nihče pomagal, je spal kar v sodu, zavit v svoj plašč, vse svoje imetja pa je lahko stlačil v popotno bisago.

Toda Diogen je bil na svoj način življenja ponosen in je zasmehovalce hitro odpravil z zbadljivimi odgovori. Tako je ljudem na vprašanje, kakšne vrste pes je pravzaprav, hudomušno odgovoril: »Kadar sem lačen, sem maltežan, kadar sem sit, sem pa molos – torej sem tistih vrst pes, ki ju ljudje najbolj hvalijo, si pa ne upajo z njima na lov, ker je pretežko; tako je tudi z menoj nemogoče živeti, kajti vsi se bojijo, da bi bilo prenaporno.« Zase je torej trdil, da je kljub preprostemu življenju na robu družbe vreden hvale, ljudje pa se iz njega norčujejo zgolj zato, ker bi si tudi sami želeli posnemati njegov zgled, a so se preveč navadili na lagodno življenje. Prav ta razvajenost in želja po materialnem ugodju je bila po njegovem mnenju največja hiba njegovih sodobnikov in jo je z veseljem izpostavljal. Pogosto naj bi namreč vzklikal, »da so bogovi ljudem dali lahko življenje, da pa so to izgubili izpred oči v iskanju slaščic, mire in kar je še takega.« Sam si je v nasprotju z njimi zavestno prizadeval, da bi živel le z najnujnejšim in se ni pustil premamiti materialnim dobrinam.

Ponosen je bil tudi na svoj sloves filozofa, čeprav so zavistneži tudi njegov poklic izrabili za posmeh. Ob neki priložnosti so ga povprašali, zakaj ljudje običajno dajejo vbogajme beračem, filozofom pa ne. Diogen jim je hitro vrnil bodico rekoč: »No, lahko si pač predstavljajo, da bi mogli postati hromi ali slepi, nikakor pa, da bi mogli postati filozofi.« Medtem ko so si ljudje lahko zamislili, da bi jih doletela kakšna ljubezen ali pa izguba vsega premoženja, si po njegovem niso mogli predstavljati, da bi se odpovedali vsem svojim dobrinam in sledili njegovemu zgledu. Diogen pa je filozofiji ostal zvest vse do svoje smrti in bil trdno prepričan, da je pot skromnosti prava pot za srečno življenje.

Polonca Zupančič