Reinhold Schneider je v knjigi Zima na Dunaju napisal, da je celo sijoč Božji Očetov obraz povsem potemnil, ko je najlepši ptič grabil v mirnem letu najlepšega metulja, mu trgal krila in goltal njegovo telo. Potem sprašuje, kdo si ne bi zakril obraza pred tem peklom, ki se vrti pred obličjem Očeta ljubezni? Sprašujem se, ali Bog res piše ravno s krivimi, vijugastimi črtami? Ali ne sliši votlega stokanja prestrašenih, ki vpijejo iz svojih grobnic? Ali je res tako zelo daleč od kovačnic zla? Čigav je ta svet: demonski ali Božji? Arthur Schopenhauer je zapisal: »Če je Bog ustvaril tak svet, jaz ne bi hotel biti ta Bog; stiske sveta bi mi raztrgale srce.«
Vprašanja o trpljenju so stara toliko kot človeštvo. Tudi sam Bogu rad zastavljam vprašanja. Že Epikur je bil v dilemi: »Če Bog lahko zlo prepreči, a ga ne želi, ni dober; če pa ga želi, a ga ne more, ni vsemogočen.« Filozofija je od vedno izziv teologiji, ker trpljenje težko povežemo s predstavo o dobrem Bogu.
Stok nedolžne žrtve pomeni dvoje: ali Bog ne obstaja ali pa tudi on trpi. Vendar kako naj križ postane začetek nove teologije, novega govora o Bogu in Božji bolečini? Če odgovora ne poznam, ne pomeni, da ga ni. Le skrivnost je. Kot mi je nemogoče dojeti, kakšen je kvadraten, štirioglat krog, ker sem glede dimenzionalnosti omejen. Stvarnik presega mojo pamet. Trpljenje je največja uganka. Stalno sem v skušnjavi, da za avtorja trpljenja osumim Boga in po njem udriham, kot da ni za nobeno rabo. Suvereni Bog pa ne prihaja k meni, da bi mi trpljenje razložil ali pa mi ga odvzel, ampak kot sotrpin, ki moje trpljenje napolnjuje s svojo navzočnostjo. (Paul Claudel) Bolj kot na vse, se lahko zanesem na njegovo obljubo, da je v trpljenju zraven. Kakšna solidarnost! Za moje odrešenje daruje svoje trpljenje in svojemu trpljenju pridružuje moje trpljenje. Dobro je vedeti, da je trpljenje brez Boga pekel, kajti če je življenje z Bogom téžko, kako téžko je šele brez Boga?
Krščanski Bog je prišel na zemljo in se soočil s trpljenjem tako, da ga je živel in ga tudi premagal. Zakaj ga ni premagal na drugačen način, ne vem. Vem pa, da ga lahko v njem premagam tudi jaz. »Vem, da trpljenje pripada človekovi presežnosti in da je človek v trpljenju poklican preseči samega sebe.« (Janez Pavel II.) Ne sprašujem se več toliko, zakaj se mi nekaj zgodi, ampak kaj se lahko iz tega naučim. Kajti modreje se je spraševati o sporočilu kot o vzroku. To me ne dotolče, ker spoznavam, da ima trpljenje smisel. Da me prečiščuje in vodi v poveličanje.
Končujem z mislijo Janeza od Križa: »Vedno imej pred očmi, da vse, karkoli se ti zgodi, prijetno in neprijetno, prihaja od Boga; tako se ne boš prevzel v blaginji in ne boš obupal v preizkušnji.«
Reinhold Schneider je v knjigi Zima na Dunaju napisal, da je celo sijoč Božji Očetov obraz povsem potemnil, ko je najlepši ptič grabil v mirnem letu najlepšega metulja, mu trgal krila in goltal njegovo telo. Potem sprašuje, kdo si ne bi zakril obraza pred tem peklom, ki se vrti pred obličjem Očeta ljubezni? Sprašujem se, ali Bog res piše ravno s krivimi, vijugastimi črtami? Ali ne sliši votlega stokanja prestrašenih, ki vpijejo iz svojih grobnic? Ali je res tako zelo daleč od kovačnic zla? Čigav je ta svet: demonski ali Božji? Arthur Schopenhauer je zapisal: »Če je Bog ustvaril tak svet, jaz ne bi hotel biti ta Bog; stiske sveta bi mi raztrgale srce.«
Vprašanja o trpljenju so stara toliko kot človeštvo. Tudi sam Bogu rad zastavljam vprašanja. Že Epikur je bil v dilemi: »Če Bog lahko zlo prepreči, a ga ne želi, ni dober; če pa ga želi, a ga ne more, ni vsemogočen.« Filozofija je od vedno izziv teologiji, ker trpljenje težko povežemo s predstavo o dobrem Bogu.
Stok nedolžne žrtve pomeni dvoje: ali Bog ne obstaja ali pa tudi on trpi. Vendar kako naj križ postane začetek nove teologije, novega govora o Bogu in Božji bolečini? Če odgovora ne poznam, ne pomeni, da ga ni. Le skrivnost je. Kot mi je nemogoče dojeti, kakšen je kvadraten, štirioglat krog, ker sem glede dimenzionalnosti omejen. Stvarnik presega mojo pamet. Trpljenje je največja uganka. Stalno sem v skušnjavi, da za avtorja trpljenja osumim Boga in po njem udriham, kot da ni za nobeno rabo. Suvereni Bog pa ne prihaja k meni, da bi mi trpljenje razložil ali pa mi ga odvzel, ampak kot sotrpin, ki moje trpljenje napolnjuje s svojo navzočnostjo. (Paul Claudel) Bolj kot na vse, se lahko zanesem na njegovo obljubo, da je v trpljenju zraven. Kakšna solidarnost! Za moje odrešenje daruje svoje trpljenje in svojemu trpljenju pridružuje moje trpljenje. Dobro je vedeti, da je trpljenje brez Boga pekel, kajti če je življenje z Bogom téžko, kako téžko je šele brez Boga?
Krščanski Bog je prišel na zemljo in se soočil s trpljenjem tako, da ga je živel in ga tudi premagal. Zakaj ga ni premagal na drugačen način, ne vem. Vem pa, da ga lahko v njem premagam tudi jaz. »Vem, da trpljenje pripada človekovi presežnosti in da je človek v trpljenju poklican preseči samega sebe.« (Janez Pavel II.) Ne sprašujem se več toliko, zakaj se mi nekaj zgodi, ampak kaj se lahko iz tega naučim. Kajti modreje se je spraševati o sporočilu kot o vzroku. To me ne dotolče, ker spoznavam, da ima trpljenje smisel. Da me prečiščuje in vodi v poveličanje.
Končujem z mislijo Janeza od Križa: »Vedno imej pred očmi, da vse, karkoli se ti zgodi, prijetno in neprijetno, prihaja od Boga; tako se ne boš prevzel v blaginji in ne boš obupal v preizkušnji.«
