Duhovna oskrba je nudenje sočutne pomoči ob umiranju, saj je prav ob mejah človeškega življenja in odhajanja, duhovnost most, ki pomaga bolj razumeti skrivnost smrti in človeka.

Čas odhajanja s tega sveta je čas rasti in osebne preobrazbe. Zaradi časovne omejenosti je takšen čas zelo dragocen. Človek ureja svojo življenjsko bilanco, išče svojo identiteto. Ob stiku s smrtjo namreč odpadejo vse maske in je pomembna pristna iskrenost srca in pogled v drugo, višjo dimenzijo bivanja.

Duhovne potrebe umirajočega se ne razlikujejo dosti od naših duhovnih potreb. Tudi umirajoči rabi upanje, ljubezen, prisotnost, sočutje, predvsem pa želi biti resnično slišan, viden in sprejet.

Ob umiranju je potreba umirajočega urediti medsebojne odnose, ki so ga spremljali v življenju – odnose do najbližjih, do svojcev, družine, prijateljev…tudi do tistih s katerimi se nisi razumel ali jim kaj dolguješ – odpuščanje, ali od katerih pričakuješ njihovo odpuščanje – in odnos do Boga, vesolja, večnosti…. To so bitna vprašanja, kjer duhovnost veliko pomaga.

Tisti, ki daje duhovno oskrbo, poskuša najti pot do src umirajočih, da jih opremi z upanjem. Ja, z upanjem! Upanjem majhnih korakov- jutri bo lepše, ne bom umrl sam, ne bodo me zapustili, vse bo končno dobro…

Ljudje so v času umiranja zelo senzibilni, duhovno odprti, kličejo po pomiritvi.

Z nevernimi poskušamo najti tisto, kar jim je v življenju veliko pomenilo, kar jim je dalo smisel in je zato vredno in dragoceno.

Strah od smrti je nagonski, pristen strah, kjer duhovnost veliko pomaga. Umirajoči imajo različne strahove: kako bom umrl? Kakšna bo moja smrt?

Vsak novi simptom bolezni prinaša nov egzistencialni strah, kakor tudi strah od bolečin, od izgube kontrole. Prav tako se pojavi strah od konkretnih odločitev in strah od nastopa prerane smrti – nisem še pripravljen… Najboljše zdravilo je takrat prav osebje, zaupen pogovor, prisotnost in obljuba, da ga ne bomo zapustili.

Duhovno spremljati umirajoče torej pomeni podpreti človeka pri utrditvi stika z njegovo lastno duhovno bitjo ne glede na to, ali je veren ali neveren. To je enako pomembno kot protibolečinska terapija. Smrt je težka, a ni dobre smrti brez dobre duhovne podpore.

Duhovna oskrba je nudenje sočutne pomoči ob umiranju, saj je prav ob mejah človeškega življenja in odhajanja, duhovnost most, ki pomaga bolj razumeti skrivnost smrti in človeka.

Čas odhajanja s tega sveta je čas rasti in osebne preobrazbe. Zaradi časovne omejenosti  je takšen čas zelo dragocen. Človek ureja svojo življenjsko bilanco, išče svojo identiteto. Ob stiku s smrtjo namreč odpadejo vse maske in je pomembna pristna iskrenost srca in pogled v drugo, višjo dimenzijo bivanja.

Duhovne potrebe umirajočega se ne razlikujejo dosti od naših duhovnih potreb. Tudi umirajoči rabi upanje, ljubezen, prisotnost, sočutje, predvsem pa želi biti resnično slišan, viden in sprejet.

Ob umiranju je potreba umirajočega urediti medsebojne odnose, ki so ga spremljali v življenju – odnose do najbližjih, do svojcev, družine, prijateljev…tudi do tistih s katerimi se nisi razumel ali jim kaj dolguješ –  odpuščanje, ali od katerih pričakuješ njihovo odpuščanje –  in odnos do Boga, vesolja, večnosti…. To so bitna vprašanja, kjer duhovnost veliko pomaga.

Tisti, ki daje duhovno oskrbo, poskuša najti pot do src umirajočih, da jih opremi z upanjem. Ja, z upanjem! Upanjem majhnih korakov- jutri bo lepše, ne bom umrl sam, ne bodo me zapustili, vse bo končno dobro…

Ljudje so v času umiranja zelo senzibilni, duhovno odprti,  kličejo po pomiritvi.

Z nevernimi poskušamo najti tisto, kar jim je v življenju veliko pomenilo, kar  jim je dalo smisel in je zato vredno in dragoceno.

Strah od smrti je nagonski, pristen strah, kjer duhovnost veliko pomaga. Umirajoči imajo različne strahove: kako bom umrl? Kakšna bo moja smrt?

Vsak novi simptom bolezni prinaša nov egzistencialni strah, kakor tudi strah od bolečin,  od izgube kontrole. Prav tako se pojavi strah od konkretnih odločitev in strah od nastopa prerane smrti – nisem še pripravljen… Najboljše zdravilo je takrat prav osebje, zaupen pogovor, prisotnost in obljuba, da ga ne bomo zapustili.

Duhovno spremljati umirajoče torej pomeni podpreti človeka pri utrditvi stika z njegovo lastno duhovno bitjo ne glede na to, ali je veren ali neveren. To je enako pomembno kot protibolečinska terapija. Smrt je težka, a ni dobre smrti brez dobre duhovne podpore.

Emanuela Žerdin