V edini ohranjeni zgodovini grške filozofije, v knjigi Življenja in nauki znamenitih filozofov Diogena Laertskega, najdemo tudi tole anekdoto o filozofu Talesu, ki je deloval konec 7. in v 6. stoletju pr. Kr. na obalah Male Azije. V svoji raziskovalni vnemi naj bi se Tales zvečer sprehajal okrog svoje hiše ter proučeval zvezde. Pri tem je padel v jamo oziroma vodnjak in začel klicati svojo služabnico na pomoč. Ta pa mu je dejala: »In ti, Tales, ki ne moreš videti stvari pod nogami, bi rad spoznal to, kar je na nebu?«
Služabnica je v tej zgodbi predstavnica preprostega, vsakdanjega človeškega življenja, filozof Tales pa prispodoba znanosti. V svoji želji, da bi uzrl resnico o nebu, je znameniti naravoslovec iz Mileta pozabil na svoj zemeljski korak. V pogledovanju na nebo se ni oziral več na vse, kar je zemeljsko, v oziranju za zvezdami je pozabil na preprostega, resničnega človeka v sebi.
Ta zgodba je v času, ko nam znanost vlada na čisto vsakem, še najbolj vsakdanjem koraku, ko skuša segati v najglobljo človeško intimo in po nareku kapitala vsak trenutek išče in prodaja nove in nove resnice, še bolj pomembna kot nekoč. Uči nas, da v želji po odkritju nebeškega pozabljamo na realnost. V želji, da bi obvladali vse skrivnosti sveta in nadvladali človeško smrtnost, pozabljamo na našo dejansko, pravo, človeško naravo. Zato smo vsi skupaj padli v globoko luknjo, iz katere tudi mi – kakor Tales – ne bomo zmogli več zlesti brez pomoči. Pomoč pa se skriva v tem, da se človek spet zazre v svoje vsakdanje življenje, v svojo majhnost, smrtnost in minljivost in tako tudi postavi meje svojemu raziskovanju in znanstvenim prizadevanjem. Šele ko bo znova uzrl svojo majhnost, bo namreč zmožen videti in spoznati veliko nad seboj.
V edini ohranjeni zgodovini grške filozofije, v knjigi Življenja in nauki znamenitih filozofov Diogena Laertskega, najdemo tudi tole anekdoto o filozofu Talesu, ki je deloval konec 7. in v 6. stoletju pr. Kr. na obalah Male Azije. V svoji raziskovalni vnemi naj bi se Tales zvečer sprehajal okrog svoje hiše ter proučeval zvezde. Pri tem je padel v jamo oziroma vodnjak in začel klicati svojo služabnico na pomoč. Ta pa mu je dejala: »In ti, Tales, ki ne moreš videti stvari pod nogami, bi rad spoznal to, kar je na nebu?«
Služabnica je v tej zgodbi predstavnica preprostega, vsakdanjega človeškega življenja, filozof Tales pa prispodoba znanosti. V svoji želji, da bi uzrl resnico o nebu, je znameniti naravoslovec iz Mileta pozabil na svoj zemeljski korak. V pogledovanju na nebo se ni oziral več na vse, kar je zemeljsko, v oziranju za zvezdami je pozabil na preprostega, resničnega človeka v sebi.
Ta zgodba je v času, ko nam znanost vlada na čisto vsakem, še najbolj vsakdanjem koraku, ko skuša segati v najglobljo človeško intimo in po nareku kapitala vsak trenutek išče in prodaja nove in nove resnice, še bolj pomembna kot nekoč. Uči nas, da v želji po odkritju nebeškega pozabljamo na realnost. V želji, da bi obvladali vse skrivnosti sveta in nadvladali človeško smrtnost, pozabljamo na našo dejansko, pravo, človeško naravo. Zato smo vsi skupaj padli v globoko luknjo, iz katere tudi mi – kakor Tales – ne bomo zmogli več zlesti brez pomoči. Pomoč pa se skriva v tem, da se človek spet zazre v svoje vsakdanje življenje, v svojo majhnost, smrtnost in minljivost in tako tudi postavi meje svojemu raziskovanju in znanstvenim prizadevanjem. Šele ko bo znova uzrl svojo majhnost, bo namreč zmožen videti in spoznati veliko nad seboj.
