Prebudili smo se v dolg dan! Morda je že na vse zgodaj kdo tako zavzdihnil. Spet drugi je v mislih pri tem, kako prijetno je poleti, ko so dnevi dolgi in lahko toliko postorimo. Kakor koli že gledate na ta dan, vam vsem želim prijetno jutro, kjer bo vsak lahko našel kaj, kar bi ga potegnilo iz prijetne ujetosti v lasten zapeček.

Prijatelj mi je pripovedoval, kako so se srečali s starimi znanci. Poznali so se še iz študijskih let in dogovorili so se za srečanje, da obudijo svoje spomine. Kot je pričakoval, je vse skupaj uredila, kot v dobrih starih časih, prijateljica, ki je že v mladih letih vse načrtovala naprej. Ko so drugi točno prihajali, je bila ona že tam. Uspešna gospa z urejenim življenjem je, še preden so se dobro pozdravili, imela načrte, kaj bi še lahko storili. Drugi so, vsaj tako je pripovedoval, obujali spomine. Malo zasanjana prijateljica, ki se še danes oblači kot v študentskih časih, je začela, kako je pred srečanjem našla stare fotografije in opazila, kako so bili to čudoviti časi in oni sami še bolj čudoviti in mladi. Ob tem je poudarila, da iz teh spominov še danes živi. Drugi kolega je le zavzdihnil in dodal, da so bili to res čudoviti časi, a so se vmes postarali, pridobili na kilogramih in boleznih. »Kaj hočemo, čas nas je povozil,« je še zavzdihnil. Spet tretji je le potrdil, da se nič ne da spremeniti, tako je in oni niso nobena izjema. Vsak čas bodo morali začeti hoditi na pogrebe drug drugega. Ob tem obujanju starih spominov, je dejal prijatelj, so čisto pozabili na že v starih časih vedno prepoznega prijatelja. Tudi na tem srečanju se ni izneveril. Spet je zamudil, a brž ko je vstopil, je že dvignil razpoloženje cele družbe. Poskrbel je, da so takoj nazdravili in pogledali, kaj bi dobrega pojedli. Nič kaj ni bil zgovoren o tem, kako sam živi, zatrdil je le, da želi užiti ta večer v prijetni družbi. Pripovedovanje o tem srečanju je moj prijatelj zaključil z opazko, da mu je šele sedaj jasno, kako različno so že takrat in tudi danes dojemali čas. Ena gleda naprej in uspešno načrtuje, druga veselo živi iz preteklosti, tretji trpi zaradi preteklosti, četrti je vdan v usodo sedanjosti in peti brez načrtov in dediščine uživa sedanjost.

Drage poslušalke, poslušalci, danes je dolg dan. Vsak izmed nas ima že izdelan odnos do časa. A navsezgodaj lahko le malo pomislimo, kaj bomo danes lepega doživeli, kaj nam lepega zapušča včerajšnji dan in kaj pametnega danes lahko storimo za jutri. Vsak dan je božji dar in vsem želim, da ga tako tudi preživimo: polni lepih spominov, pričakovanj in radosti današnjega dne.

Prebudili smo se v dolg dan! Morda je že na vse zgodaj kdo tako zavzdihnil. Spet drugi je v mislih pri tem, kako prijetno je poleti, ko so dnevi dolgi in lahko toliko postorimo. Kakor koli že gledate na ta dan, vam vsem želim prijetno jutro, kjer bo vsak lahko našel kaj, kar bi ga potegnilo iz prijetne ujetosti v lasten zapeček.

Prijatelj mi je pripovedoval, kako so se srečali s starimi znanci. Poznali so se še iz študijskih let in dogovorili so se za srečanje, da obudijo svoje spomine. Kot je pričakoval, je vse skupaj uredila, kot v dobrih starih časih, prijateljica, ki je že v mladih letih vse načrtovala naprej. Ko so drugi točno prihajali, je bila ona že tam. Uspešna gospa z urejenim življenjem je, še preden so se dobro pozdravili, imela načrte, kaj bi še lahko storili. Drugi so, vsaj tako je pripovedoval, obujali spomine. Malo zasanjana prijateljica, ki se še danes oblači kot v študentskih časih, je začela, kako je pred srečanjem našla stare fotografije in opazila, kako so bili to čudoviti časi in oni sami še bolj čudoviti in mladi. Ob tem je poudarila, da iz teh spominov še danes živi. Drugi kolega je le zavzdihnil in dodal, da so bili to res čudoviti časi, a so se vmes postarali, pridobili na kilogramih in boleznih. »Kaj hočemo, čas nas je povozil,« je še zavzdihnil. Spet tretji je le potrdil, da se nič ne da spremeniti, tako je in oni niso nobena izjema. Vsak čas bodo morali začeti hoditi na pogrebe drug drugega. Ob tem obujanju starih spominov, je dejal prijatelj, so čisto pozabili na že v starih časih vedno prepoznega prijatelja. Tudi na tem srečanju se ni izneveril. Spet je zamudil, a brž ko je vstopil, je že dvignil razpoloženje cele družbe. Poskrbel je, da so takoj nazdravili in pogledali, kaj bi dobrega pojedli. Nič kaj ni bil zgovoren o tem, kako sam živi, zatrdil je le, da želi užiti ta večer v prijetni družbi. Pripovedovanje o tem srečanju je moj prijatelj zaključil z opazko, da mu je šele sedaj jasno, kako različno so že takrat in tudi danes dojemali čas. Ena gleda naprej in uspešno načrtuje, druga veselo živi iz preteklosti, tretji trpi zaradi preteklosti, četrti je vdan v usodo sedanjosti in peti brez načrtov in dediščine uživa sedanjost.

Drage poslušalke, poslušalci, danes je dolg dan. Vsak izmed nas ima že izdelan odnos do časa. A navsezgodaj lahko le malo pomislimo, kaj bomo danes lepega doživeli, kaj nam lepega zapušča včerajšnji dan in kaj pametnega danes lahko storimo za jutri. Vsak dan je božji dar in vsem želim, da ga tako tudi preživimo: polni lepih spominov, pričakovanj in radosti današnjega dne.

Janez Vodičar