Ob besedi prerok marsikdo izmed nas najprej pomisli na znano reklo: Nihče ni prerok v domačem kraju. Ali pa na pastirje pod milim nebom, ki so bili navadno dobri vremenski preroki. Prerokbe o letošnjem začetnem poletnem vremenu so se uresničile. Tiste, da prihajajo boljši časi, verjetno nekoliko manj.
Izmed vseh prerokov, obstajajo namreč tudi lažni in novodobni, sama najraje prisluhnem svetopisemskim, čeprav je kateri izmed njih znal drugega razglasiti za »krivega preroka«.
Svetopisemski preroki nastopajo v Stari zavezi: poznamo zgodnje in poznejše preroke. Med slednjimi je bil tudi Jeremija, samotni mož Božje besede. Nerazumljen in preganjan. Tudi tisti, ki bi ga morali obkrožati in spodbujati, njegovi najbližji, se niso zmenili kaj dosti zanj.
A Jeremija ni bil samotar po svoji volji; živel je v samoti, ki mu jo je nalagala Božja beseda. Njegove besede so še danes kakor ogenj, kakor kladivo, ki razbija skalo in zaradi katere se mu tresejo vse kosti.
Bradatega preroka sem, ne da bi prej kaj veliko vedela o njem ali celo poznala njegove prerokbe, srečala v gozdu na enem izmed jadranskih otokov, ko sem počasi stopala po stezi. Iskala sem trenutke tišine in samote. Ko na eni izmed skal najdem vklesane besede iz Jeremije: »Ustavite se na poteh in se razglejte, vprašajte po stezah starodavnih časov, kje je pot k dobremu, in hodite po njej: in našli boste počitek svojim dušam.« To misel je prevzel in še poduhovil Jezus, ko pravi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam.«
Jeremijeve besede so me v trenutku prevzele, zato sem iz majhnega nahrbtnika vzela svinčnik in v beležko zapisala številko poglavja in vrstico.
Hodite po poti dobrega. »Pa saj hodim,« pomislim. »Zakaj potem ne najdem miru v svoji duši.« Kaj ga je porušilo in povzročilo, da so tudi mojo dušo – to neumrljivo bistvo človeka – napadli dvomi, nemir in ne najdem spokoja.
Ne vem, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, kdaj je najbolj primeren čas, da vas bo dohitela vaša duša. Za poletne počitnice že pregovorno velja, da so zato, da se umirimo, naberemo novih moči. In ja, mogoče najdemo stare steze in poti, ki nas bodo popeljale k dobremu. Verjamem, da na njih ne boste edini iskalci. Po svetu namreč hodijo zanimive duše: zlate in dobre, grešne pa tudi črne. Takšen je pač svet. Tudi v času preroka Jeremije in v Jezusovem času je bil. Lahko je dno naše duše kristalno čisto, a to še ne pomeni, da ne more srečati dušo nasprotno sebi.
Senco stoletnih dreves pa le poiščite, da se vaša duša zaradi vročine ne bo scvrla.

Ob besedi prerok marsikdo izmed nas najprej pomisli na znano reklo: Nihče ni prerok v domačem kraju. Ali pa na pastirje pod milim nebom, ki so bili navadno dobri vremenski preroki. Prerokbe o letošnjem začetnem poletnem vremenu so se uresničile. Tiste, da prihajajo boljši časi, verjetno nekoliko manj.

Izmed vseh prerokov, obstajajo namreč tudi lažni in novodobni, sama najraje prisluhnem svetopisemskim, čeprav je kateri izmed njih znal drugega razglasiti za »krivega preroka«.

Svetopisemski preroki nastopajo v Stari zavezi: poznamo zgodnje in poznejše preroke. Med slednjimi je bil tudi Jeremija, samotni mož Božje besede. Nerazumljen in preganjan. Tudi tisti, ki bi ga morali obkrožati in spodbujati, njegovi najbližji, se niso zmenili kaj dosti zanj.

A Jeremija ni bil samotar po svoji volji; živel je v samoti, ki mu jo je nalagala Božja beseda. Njegove besede so še danes kakor ogenj, kakor kladivo, ki razbija skalo in zaradi katere se mu tresejo vse kosti.

Bradatega preroka sem, ne da bi prej kaj veliko vedela o njem ali celo poznala njegove prerokbe, srečala v gozdu na enem izmed jadranskih otokov, ko sem počasi stopala po stezi. Iskala sem trenutke tišine in samote. Ko na eni izmed skal najdem vklesane besede iz Jeremije: »Ustavite se na poteh in se razglejte, vprašajte po stezah starodavnih časov, kje je pot k dobremu, in hodite po njej: in našli boste počitek svojim dušam.« To misel je prevzel in še poduhovil Jezus, ko pravi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam.«

Jeremijeve besede so me v trenutku prevzele, zato sem iz majhnega nahrbtnika vzela svinčnik in v beležko zapisala številko poglavja in vrstico.

Hodite po poti dobrega. »Pa saj hodim,« pomislim. »Zakaj potem ne najdem miru v svoji duši.« Kaj ga je porušilo in povzročilo, da so tudi mojo dušo – to neumrljivo bistvo človeka – napadli dvomi, nemir in ne najdem spokoja.

Ne vem, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, kdaj je najbolj primeren čas, da vas bo dohitela vaša duša. Za poletne počitnice že pregovorno velja, da so zato, da se umirimo, naberemo novih moči. In ja, mogoče najdemo stare steze in poti, ki nas bodo popeljale k dobremu. Verjamem, da na njih ne boste edini iskalci. Po svetu namreč hodijo zanimive duše: zlate in dobre, grešne pa tudi črne. Takšen je pač svet. Tudi v času preroka Jeremije in v Jezusovem času je bil. Lahko je dno naše duše kristalno čisto, a to še ne pomeni, da ne more srečati dušo nasprotno sebi.

Senco stoletnih dreves pa le poiščite, da se vaša duša zaradi vročine ne bo scvrla.

Alenka Veber