Srečujem prijatelje in znance in gledam sebe – vsi po vrsti ugotavljamo, da je čas krut, ker drugi upravljajo z našo usodo, mi sami pa ne moremo storiti prav ničesar. V demokraciji, od katere smo pričakovali, da bo naš glas javno tako ali drugače slišan, se vse bolj počutimo ujetniki tujih odločitev. Zapiramo se za vrata doma in poskušamo vsaj tu ohraniti sami sebe nepoškodovane, odločne in močne. Javno življenje nas ne zanima več, ne da bi se zavedali, da so tisti, ki upravljajo z nami, želeli doseči prav to – našo nekritičnost, da bodo lahko v miru in brez očitkov delovali v lastnem interesu. Podobni občutki so prevevali atensko demokratično družbo in zdi se, kot da starogrški govorec Trazimah, ki je s temi besedami nastopil v skupščini pred dva tisoč štiristo leti, nagovarja nas:
»Želel sem si, Atenci, da bi pripadal tistim starim časom (in dejanjem), ko je mladim ljudem zadostovalo, da molčijo, ker jih dogodki niso silili javno razpravljati in so starejši pravilno upravljali državo. Zdaj pa, ko nam je božanstvo naložilo, da poslušamo (druge, ki upravljajo) državo, sami pa (prenašamo) nesreče, od katerih jih večina ni niti delo bogov niti usode, ampak tistih, ki upravljajo, je treba govoriti. Bodisi je brezčuten ali skrajno potrpežljiv tisti, ki se bo vsem, ki želijo, še naprej pustil povzročati krivico, ter bo sebi pripisoval vzroke za naklepe in zlo drugih. Dovolj nam je namreč časa, ki je pretekel, in namesto v miru smo v vojni ter skozi nevarnosti (smo prišli) v današnji čas, da smo hvaležni za dan, ki je minil, ter v strahu pred (dnem), ki prihaja, in namesto enotnosti smo zabredli v sovraštvo ter razdore. Druge obilje dobrin spodbuja, da ravnajo prevzetno in se prepirajo, mi pa smo bili v trenutkih blagostanja razumni, v nesrečnih časih, ko drugi običajno pridejo k pameti, pa smo izgubili razum.«
Srečujem prijatelje in znance in gledam sebe – vsi po vrsti ugotavljamo, da je čas krut, ker drugi upravljajo z našo usodo, mi sami pa ne moremo storiti prav ničesar. V demokraciji, od katere smo pričakovali, da bo naš glas javno tako ali drugače slišan, se vse bolj počutimo ujetniki tujih odločitev. Zapiramo se za vrata doma in poskušamo vsaj tu ohraniti sami sebe nepoškodovane, odločne in močne. Javno življenje nas ne zanima več, ne da bi se zavedali, da so tisti, ki upravljajo z nami, želeli doseči prav to – našo nekritičnost, da bodo lahko v miru in brez očitkov delovali v lastnem interesu. Podobni občutki so prevevali atensko demokratično družbo in zdi se, kot da starogrški govorec Trazimah, ki je s temi besedami nastopil v skupščini pred dva tisoč štiristo leti, nagovarja nas:
»Želel sem si, Atenci, da bi pripadal tistim starim časom (in dejanjem), ko je mladim ljudem zadostovalo, da molčijo, ker jih dogodki niso silili javno razpravljati in so starejši pravilno upravljali državo. Zdaj pa, ko nam je božanstvo naložilo, da poslušamo (druge, ki upravljajo) državo, sami pa (prenašamo) nesreče, od katerih jih večina ni niti delo bogov niti usode, ampak tistih, ki upravljajo, je treba govoriti. Bodisi je brezčuten ali skrajno potrpežljiv tisti, ki se bo vsem, ki želijo, še naprej pustil povzročati krivico, ter bo sebi pripisoval vzroke za naklepe in zlo drugih. Dovolj nam je namreč časa, ki je pretekel, in namesto v miru smo v vojni ter skozi nevarnosti (smo prišli) v današnji čas, da smo hvaležni za dan, ki je minil, ter v strahu pred (dnem), ki prihaja, in namesto enotnosti smo zabredli v sovraštvo ter razdore. Druge obilje dobrin spodbuja, da ravnajo prevzetno in se prepirajo, mi pa smo bili v trenutkih blagostanja razumni, v nesrečnih časih, ko drugi običajno pridejo k pameti, pa smo izgubili razum.«
