Kdo so bili skrivnostni prazgodovinski prebivalci Krasa in Notranjske, ki so za seboj pustili osupljive ostanke na vzpetinah - gradišča? So bili to Japodi, ki jih je Rimljanom uspelo premagati šele po dolgotrajnih bojih, v končni bitki pri Metulumu, tudi Metullum? O vsem tem in še marsičem, kar je zavito v tančico pozabe, razmišlja podjetnik, direktor zasebnega podjetja, strokovnjak in svetovalec na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež - Goran Živec. Toda njegovo razmišljanje ima tudi čisto konkretne učinke: eno od gradišč, Debelo Grižo pri Komnu na Krasu, želi oživiti in ustvariti enkratno zgodbo - muzej na prostem.
Goran Živec izhaja iz podjetniške družine; že njegova mama je bila podjetnica od svojega prvega do zadnjega delovnega dne. V Italiji je študiral ekonomijo in potem dokončal podiplomski študij in mednarodne trgovine. Potem se je vrnil domov, nekaj let delal kot vodja komerciale oziroma direktor v različnih slovenskih podjetjih, nato pa ustanovil svoje podjetje Vahta. Na spletni strani eudace.eu so zapisali:
"Po študijo ekonomije in MBA študiju v Italiji, smeri Mednarodno poslovanje, je Goran Živec začel leta 2001 svojo kariero kot Facility manager in predavatelj kontrolinga na MIB School of Management v Trstu. Leta 2004 je prevzel mesto predsednika uprave v podjetju Alukomen Oprema d.d. in nadaljeval v različnih slovenskih podjetjih na vodilnih položajih. V svojem delu je spoznal različne sektorje, od čiste storitve, do kovinskopredelovalne, prehrambne, kemične, proizvodnje gradbenih materialov, do visokotehnoloških iniciativ gradnje optičnih in drugih telekomunikacijskih infrastruktur. Vseskozi svoje poslovne obveznosti dopolnjuje z izobraževalnimi in svetovalnimi nalogami na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež, v Sloveniji in tujini. Svojo prakso iz poslovnega sveta v zadnjih nekaj letih izrablja tudi za svetovanje lokalnim skupnostim na področjih infrastrukturnih projektov in z njimi povezano problematiko."
Začetek
V obdobju njegovega bivanja v Trstu, ko je bil tudi predavatelj, je živel v stanovanju na ulici Carla Marchesettija in radovednost ga je gnala, da je začel iskati podatke o tem, kaj je ta znameniti arheolog raziskoval na območju slovenskega Krasa. Izkazalo se je, da je Carlo Marchesetti odkril in označil 118 gradišč na razmeroma majhnem področju; to je veliko več, kot je danes naselij na Krasu. Gradišča segajo v bronasto in železno dobo. Vse skupaj se je začelo kot konjiček, saj je presenečen ugotovil, da že dolgo živi na območju, na katerem so prazgodovinska gradišča, pa jih do tedaj ni poznal. Bil je zelo radoveden otrok, odličnjak. Živel je dober kilometer stran od gradišča Debela Griža, pa ni vedel ničesar o njem. Ko je odkril Marchesettijevo knjigo o gradiščih, se je vse skupaj začelo. Po korakih.
Debela Griža
Debela griža pri vasi Volčji Grad je ostanek mogočnega utrjenega obroča iz obdobja bronaste in železne dobe. Postavljena na le nekoliko privzdignjen teren, severozahodno od današnjega Volčjega Grada. Njena skrajna dolžina je 290 m, širina 180 m. Z obsegom 770 m zavzema površino 4,2 ha. To jo uvršča med srednje velika gradišča. Že Marchesettiju je padla v oči „nižinska“ lega, ki je med gradišči, za katera je utrjenost in sposobnost učinkovite obrambe ena ključnih lastnosti, redkost. Debela griža si jo je lahko „privoščila“, ker so jo njeni načrtovalci premišljeno umestili med vrtače, ki so uspešno prevzele vlogo strmih pobočij. Skupno je obzidja 1100 metrov. Glede na naravne danosti ter oblikovanost terena je zid visok od 2 do 7 m, predvideva se, da je bil v času naselitve še višji. Današnje ruševine segajo od 5 do 15 m v širino in po celotni dolžini kažejo ostanke prvotne stopničaste gradnje. Obzidje je z dvojno utrditvijo še posebej izrazito na južni in severni strani; dvojno obzidje je povezano z nadzorom nad vhodoma, ki sta postavljena na mestih, koder skozi gradišče vodi stara pot iz Volčjega Grada v Komen. Skupna količina vgrajenega kamenja presega 60.000 kubičnih metrov.
Debela griža pri Volčjem gradu je eno najslikovitejših in najbolje ohranjenih nižinskih prazgodovinskih gradišč na Krasu. Njegova slava sicer temelji zaenkrat bolj na videzu kot na raziskanosti. Od drugih gradišč izstopa zaradi nižinske lokacije, vključenosti vrtač v obrambni sistem, simetrične oblike in dobre ohranjenosti. Zato ni čudno, da je že od nekdaj burilo domišljijo in spodbujalo željo, da se ga prouči in predstavi širši javnosti. Lep primer je zgovoren zapis iz časopisa Soča 9. junija 1906:
»Pri nas v Volčjem gradu se nahaja neka stara razvalina, katero mi vaščani imenujemo debela griža. Ta razvalina je na okroglo kakor kakšna grajščina. Tam se je že našlo vsakovrstne predmete:nože, vilice, sable, žlice, kosti in še celo nekak zlat voziček i. t. d. Veliko gospodov si je že ogledalo to razvalino in sploh vsaki je sodil o starih skritih rečeh. Stari ljudje pripovedujejo, da je bil tam grad, obzidan z visokim zidom, brez strehe in da notri so rastla vsakovrstna drevesa, in po teh drevih da so nastavili vsakovrstne kože za svoje šotore. Ti da so bili stari ajdje, pod oblastjo neke mogočne žene, ki se je imenovala Volčja, in potemtakem se imenuje naša vas Volčji grad. Dandanes še se vidi staro ploščo na steni od cerkve, rezane številke in stare črke, katere si je že mnogo ljudij ogledalo. Prav bi bilo, da bi si jo ogledali in preštudirali učenjaki.« ( vir: Zavod KrasenKras).
Razstava Gradišča – neme priče zgodovine
Goran Živec je kot rečeno ustanovil neprofitni Zavod Krasen Kras, in ena od dejavnosti te ustanove je tudi promocija in priprava razstav. Tako je bila v petek, 9. septembra 2016, v okviru X. Festivala vojaške zgodovine v Parku vojaške zgodovine Pivka odprta gostujoča razstava Gradišča – neme priče zgodovine, ki jo je pripravil Zavod Krasen Kras z zunanjimi sodelavci. Razstavo je odprla državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo Damjana Pečnik. Odprtje je moderiral direktor Parka vojaške zgodovine Janko Boštjančič, obiskovalce je nagovoril župan Občine Pivka Robert Smrdelj, o razstavi pa sta spregovorila Damjana Pečnik in direktor Zavoda Krasen Kras Goran Živec. Odprtje razstave je z glasbenim programom obogatila Glasbena šola Postojna.
Državna sekretarka je pohvalila prizadevanja Zavoda Krasen Kras, ki z razstavo in svojim delovanjem opozarja na pomembnost gradišč s poudarkom na Debeli griži pri Volčjem Gradu. Ministrstvo za kulturo podpira prizadevanja zavoda za proglasitev gradišča Debela griža za spomenik državnega pomena. Direktor Zavoda Krasen Kras Goran Živec pa je na plastičen način poudaril pomen in naloge neprofitnega Zavoda Krasen Kras pri postopni zaščiti, proučevanju in prezentaciji prazgodovinskega gradišča Debela griža širši javnosti.
Temeljni namen razstave je ozavestiti širšo javnost o pomembnosti in zaščiti gradišč na matičnem krasu, ki obsega Tržaški in Komensko-Divaški Kras. Razstava je bila prvič postavljena od februarja do septembra 2016 na Gradu v Štanjelu in na razumljiv ter poljuden način prikazuje teme s strokovnih področij arheologije, etnologije in geologije, kulturne krajine, načina življenja, zbiranja vode, prehodnosti prostora in prometnih povezav ter razširjenosti gradišč. Zastavljena je interdisciplinarno in obsega pestro paleto od snovnih do nesnovnih spoznanj. Slikovno-opisni del je na panojih, dopolnjujejo ga vizualni filmski prikaz Debele griže, maketa, ki prikazuje gradišče in njegove dele, vpete v značilen relief krajine, šumsko-zvočna podoba prazgodovinske bitke med Rimljani in Japodi ter scenska osvetlitev razstavnega prostora. Obogatena je z izbranimi kamninami in lončenimi najdbami z Debele griže.
Razstava bo na ogled do septembra 2017.
Organizator: Zavod Krasen Kras; Avtor: Dejan Vončina (Zavod Krasen Kras); Sodelavka: Nadja Adam; Strokovno svetovanje: dr. Josip Korošec; Restavratorski center, ZVKDS; Celostno oblikovanje, izdelava makete: akad. kiparka Paola Korošec; Zvočna podoba: Boštjan Perovšek (Saeta); Scenska osvetlitev in postavitev: Fluks in decibel; Jezikovni pregled: Božidar Premrl; Prevod: Žandi Dežman.
Zunanji pisci besedil: dr. Bogdan Jurkovšek, dr. Tea Kolar-Jurkovšek (Geološki zavod Slovenije), Goran Živec (Zavod Krasen Kras), Patricija Bratina, univ. dipl. arheologinja (ZVKDS, Območna enota Nova Gorica), dr. Franc Pohleven ( Biotehniška fakulteta, Ljubljana), Lovro Novinšek, upokojeni polkovnik Slovenske vojske.
Del omenjene razstave so postavili tudi v preddverju Ministrstva za kulturo v Ljubljani.
Fotozgodba
Posel
EU projekti
Družina
Rotary Klub Nova Gorica
Predsednik Rotary kluba Nova Gorica, 2013 .
foto: Rotary Klub Nova Gorica.
Nagrada
Malo za šalo..
Problemi?
Goran Živec svoj projekt arheološki park, muzej na prostem Debela Griža, pelje v soglasju z občino Komen in državnimi ustanovami in zavodi, temu tudi ne nasprotujejo domačini. Vendar pa zadeve niso tako idilične v drugem primeru, Goran Živec je namreč na robu vasi Volčji grad, v bližini gradišča Debela Griža, postavil na kmetijskem zemljišču tako imenovane glamping lesene hiške, kjer naj bi šlo za visoko kakovostno kampiranje. Domačini so do lesenih gradenj kritični, občina projekt podpira, kakšen bo razplet pa je vprašanje.
Na spletni strani : www.rtvslo.si, so objavili prispevek novinarke Irene Cunja: Ali leseni montažni šotori sodijo tudi na Kras ali so tujek v okolju?
Domačini na Krasu menijo, da je tam primerno graditi le kamnite hiše, komenski župan pa je prepričan, da so lesene hišice odlična dopolnitev turizma na kmetijah.
Vas Volčji Grad se ponaša z najlepšimi portali na Krasu. Na vzhodnem robu vasi pa že nekaj tednov stojijo leseni montažni šotori.
"Nihče nas ni vprašal za nobeno naselje, nihče se ni posvetoval z domačini. Menimo, da te hiške v vas ne sodijo, tega na Krasu ni nikoli bilo, to sodi na Veliko planino," se je pridušal Aleš Štolfa, predsednik vaške skupnosti Volčji Grad.
Te t. i. glamping hiške je postavil Kraševec Goran Živec. Pravi, da želi Kras prodajati, ne pa kvariti kraške kulturne krajine. "Kot je Prešeren rekel pred več kot sto leti - le čevlje sodi naj kopitar. Tistemu, ki ni všeč, ni všeč. Meni se z estetskega vidika ne zdijo sporne," odgovarja.
Hiške stojijo na kmetijski parceli. A v občini Komen je nameščanje nastanitvenih objektov, čeprav montažnih, na kmetijsko zemljo prepovedano. Živec pa je do parcele že napeljal tudi vodo in elektriko; zadevo preverjata gradbena in kmetijska inšpekcija.
"Seveda moramo upoštevati želje vasi, ne izključujem pa možnosti, da zadeve ne bomo v kratkem popravili oziroma spremenili v tem odloku," pravi župan Komna Marko Bandelli, ki dodaja, da je temeljna usmeritev občine turizem.
"Hiške" ki so razburkale javno mnenje, 2017.
foto: MMC-RTV
Odmev
Ob "hiškah", ki burijo javnost smo dobili odzive Gorana Živca, ki jih je ta sicer napisal članom Partnerstva za suhozidno gradnjo, ker v njem daje svoje pogled na javne polemike ga objavljamo v celoti
"Pozdravljeni.
Po družabnih medijih se ne oglašam, tukaj vam bom kot član Partnerstva za kraško suhozidno gradnjo, ker vem, da boste razumeli vsebino, ki je široka publika preko javnih medijev ne more, napisal par stvari.
Najprej naj se vam zahvalim za razumevanje, ki ste ga že v spodnjem pisanju pokazali.
Tisti, ki me poznate osebno, veste, da sem vedno, ko sem lahko, prvi v vrsti pri zaščiti naše kulturne dediščine.
Kot veste še v sklopu Zavoda Krasen Kras že vrsto let trudim, z vlaganjem izključno mojih osebnih prihrankov in časa, za boljšo zaščito gradišča Debela griža na Volčjem Gradu. Jaz sem zadnji, ki bi storil karkoli zoper kulturno dediščino.
Zato, da bi del sredstev za bodoče delo na zaščiti dediščine lahko dobil iz komercialne dejavnosti, sem se odločil, da postavim 7 glampov, ki niso objekti po zakonodaji o graditvi objektov, nimajo samostojnih priključkov na infrastrukturo, niso postavljeni niti v področju naselbinske dediščine, se manj pa na področju kulturnega spomenika, in so v celoti narejeni iz naravnih materialov (niso niti pobarvani, da so čimbolj naravni). V kratkem bomo uredili tudi akte na nivoju občine Komen, ki trenutno prepoveduje nastanitvene kapacitete te vrste (do takrat nastanitev ne bomo izvajali).
Ampak, kot ste kot strokovnjaki že razumeli, cel ta vihar nima nobene veze s strokovnimi izhodišči, ampak z ihto majhnega dela populacije (predvsem tiste, ki prihaja od zunaj), ki ne želi, da se na Krasu karkoli dogaja.
In jaz na to, kot Kraševec, ne bom več pristajal! In peče, veste, ko po televiziji rečejo, da so domačini proti! Jaz sem namreč na Volčjem Gradu domačin bolj kot večina drugih.
Kot sem rekel novinarki, čeprav tega ni povzela v prispevku, "so že bolj trdi škornji kraševce trli, ampak nas niso mogli!".
Če pustim ob strani dejstvo, da so po trenutni zakonodaji pastirske hiške objekti, ki rabijo "ta malo" gradbeno dovoljenje, in se formalno pravilno nove pastirske hiške na gmajni danes ne da postavititi, se popolnoma strinjam s stališčem, da bi gradnja pastirskih hišk za potrebe turističnih nočitvenih kapacitet predstavljala nedopustno potvorbo osnovnega koncepta, kaj to dediščina je.
Meni je jasno, da postavljam v prostor (ki pozor, ni viden iz nobene od dveh asfaltiranih in iz nobene od dveh makadamskih dostopnih poti do vasi) tujek, kot ga na Krasu še ni bilo. Po mojem mnenju je strokovno bolj prav, da se jasno vidi, kaj je tujek, in kaj dediščina, kot da bi postavil ene maškare. In to počnem tudi z namenom, da enkrat prebijemo to splošno prepričanje, da se nič ne da. Vse pa ob maksimalni možni skrbi, da zaščitimo in ustrezno predstavimo to, ker je resnično dediščina!
Še enkrat hvala za podporo, in vljudno vabljeni na obisk Volčjega Grada, kjer vam bom z veseljem razkazal gradišče in povedal o tem, kar počnemo, in kaj še bomo.
Goran
P.S.o besedah g.Štolfe, da naj bi montažne pastirske hiške pripeljali s kamionskim dvigalom pa ne rabite izgubljati besed, vzemite (vzemimo) jih kot spodbudo, da je potrebno še veliko truda vložiti v ozaveščanje širše populacije o tem, kaj suhozidi in pastirske hiške sploh so.
Dodatek
Zavod Krasen Kras organizira tudi strokovne posvete.
