Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Arhitekt SAVIN SEVER sodi med vodilne predstavnike povojne slovenske arhitekture. Oblikovno občuteno in z razumevanjem za izraznost novih gradiv je prostorske zasnove spreminjal v strukturno poudarjene sestave, ki nazorno izpričujejo funkcionalno in konstruktivno celovitost arhitekturnega organizma. Njegovi najpomembnejši uresničeni projekti v Ljubljani so učne delavnice Zavoda za gluho mladino, tiskarna Mladinske knjige, poslovni stolpnici Astre in Commercea ter veleblagovnica Merkur. Gradil je še v Kranju, Novi Gorici in Črnomlju, njegovo delo pa je tudi vstopni objekt predora Karavanke. Dobil je več priznanj, med drugim nagrado Zveze arhitektov Jugoslavije, nagrado mesta Ljubljana ter Prešernovo in Plečnikovo nagrado. Savin Sever se je rodil na današnji dan pred 90-imi leti v Krškem.
—–
Za začetke delovanja Big banda Radiotelevizije Slovenija je v največji meri zaslužen dirigent in skladatelj Bojan Adamič, ki je imel svoj orkester že med drugo svetovno vojno. Takoj po osvoboditvi je začel zbirati glasbenike in fantje so imeli svoj prvi javni nastop na današnji dan leta 1945 ob ponovnem odprtju Postojnske jame. Plesni orkester Radia Ljubljana, kot se je takrat imenoval, je že jeseni tistega leta tudi uradno postal del Radia Ljubljana. V takratnem času, ki ni bil naklonjen “ameriški imperialistični” glasbi, je mojster Adamič v sicer precej “socialistično” naravnan repertoar spretno vnašal jazzovske elemente in orkester uspešno vodil šestnajst let.
Leta 1961 je Adamiča nasledil Jože Privšek, tudi izvrsten skladatelj in aranžer, ki je Big band popeljal v najvišji evropski kakovostni razred. Ena stalnih kvalitet tega orkestra je med drugim tudi raznovrstnost, saj za potrebe radijskega in televizijskega programa snema – poleg jazza seveda – še filmsko, plesno, zabavno in resno glasbo. Big band Radiotelevizije Slovenija je v desetletjih svojega delovanja priredil tudi vrsto koncertov in uspešnih turnej po Evropi, posnel precej gramofonskih plošč, kaset in cedejev, predvsem pa odločilno prispeval k razvoju jazza ter instrumentalne in vokalne zabavne glasbe, pa tudi k razvoju izvirne slovenske ustvarjalnosti na teh področjih.
—–
Zaradi ugodne zemljepisne lege je bila Ljubljanska kotlina naseljena že v predzgodovinski dobi. Skozi ljubljanska vrata med grajskim gričem in Rožnikom so vodile naravne poti, ki so povezovale Panonijo s severno Italijo ter severno Evropo z Balkanom. Po doslej znanih podatkih so ljubljansko kotlino začeli naseljevati ob robu ljubljanskega Barja na širšem območju današnjega Botaničnega vrta ob Ižanski cesti. Nastajati so začele koliščarske naselbine – pravokotne kolibe z dvokapno streho na lesenih ploščadih, velikih okoli trideset kvadratnih metrov, ki so bile z mostovi povezane s kopnim. Po nekaterih domnevah so mostiščarji živeli tudi tik pod grajskim gričem na današnjrm Starem trgu. Najstarejša kolišča so datirana v sredino 5. tisočletja pred našim štetjem.
Arheologi so med drugim na Barju našli precej ostankov kamnitega, koščenega in lesenega orodja, bronaste predmete, lončene posode, pa tudi ostanke kalupa za ulivanje sekir in talilnega lončka z ostanki bakra. Atraktivna najdba, ki priča o življenju mostiščarjev je lesen čoln – drevak, ki je razstavljen v Narodnem muzeju. Pri raziskavah ostanka kolišča na lokaciji Stare gmajne pri Vrhniki so pred petnajstimi leti našli kolo iz trdega jesenovega lesa z osjo iz hrastovine. Po zadnjih analizah je staro več kot 5.000 let in velja za najstarejše leseno kolo na svetu. Uvrščajo ga v sam vrh svetovne dediščine.
Tako imenovana koliščarska kultura ljubljanskega Barja je svoj vrhunec doživela v bakreni dobi in odmrla proti sredini bronaste dobe. Življenje prvotnih prebivalcev ljubljanske kotline .- mostiščarjev, je v povesti “Bobri” oživil pisatelj Janez Jalen.
Na današnji dan leta 2011 so kolišča na Barju skupaj s švicarskimi, nemškimi, italijanskimi in francoskimi kolišči vpisali na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine.
