Utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in protestantski reformator PRIMOŽ TRUBAR se je rodil na današnji dan leta 1508 na Rášici pri Velikih Laščah. Šolal se je na Reki, v Salzburgu, Trstu in na dunajski univerzi. Leta 1530 ga je škof Peter Bonomo posvetil v duhovnika, tri leta pozneje pa je prišel v Ljubljano za stolnega pridigarja. Z zagovarjanjem reformacijskih načel si je nakopal veliko vplivnih nasprotnikov. Leta 1540 se je umaknil k svojemu zaščitniku škofu Bonomu v Trst, sprejel mesto slovenskega pridigarja, vendar so ga znova pregnali. Dobil je ljubljanski kanonikat ter našel veliko somišljenikov, saj je bil reformaciji naklonjen tudi ljubljanski škof. Po smrti škofa Kacijanarja je moral Trubar spet v pregnanstvo. Jesen življenja je preživel v Derendingenu v Nemčiji; tam je 28. junija 1586. leta tudi umrl.
Ko je bil Primož Trubar pridigar v Rothenburgu, je dal tiskati svoje prvo delo in prvo slovensko knjigo Katekizem – ta je bila spomladi leta 1551 že v Ljubljani – hkrati pa je natisnil še knjižico Abecedarij. Začel je prevajati tudi Sveto pismo. Leta 1557 je izšlo eno Trubarjevih najznačilnejših del, Prvi del novega testamenta, register s postilo in slovenski koledar. Vsega je objavil 22 knjig v slovenščini in dve v nemščini. Primož Trubar je začetnik slovenske književnosti; s svojimi deli je utemeljil slovensko protestantsko misel in pokazal, da je slovenski narod sposoben živeti v družbi kulturnih evropskih narodov.
——
V avstrijskih deželah so na današnji dan leta 1808 ustanovili DEŽELNO BRAMBO, kajti habsburško monarhijo je znova zajel strah pred francoskim pritiskom. Brambo naj bi sestavljali vsi za boj sposobni prostovoljci med 45-im in 60-im letom starosti, ki niso služili že v armadi. Če je bilo prostovoljcev premalo, jih je posebna komisija na terenu določila kar z žrebom. Oproščeni so bili duhovniki, plemiči, uradniki, dostojanstveniki, umetniki, meščani, trgovci, obrtniki in kmetje z vsaj pol grunta.
Praviloma so vadili ob nedeljah in praznikih po službi božji, pozneje pa so namesto tega vpeljali štiritedenske orožne vaje. A kljub temu deželna bramba ni izpolnila upov; neuspehov je bila poleg slabega vodstva kriva splošna neizurjenost moštva za obsežnejše vojaške akcije, bili so slabo opremljeni in oboroženi z zastarelimi puškami. K neuspehu so veliko pripomogle tudi govorice, da bodo brambovce vtaknili v redno vojsko.
—–
9. junij 1921 štejejo za rojstni dan ljubljanskega Šentjakobskega gledališča. V prostorih otroškega zavetišča v Florjanski ulici v šentjakobskem predmestju so imeli takrat svojo prvo premiero: Avgusta Strindberga komorno dramo v treh dejanjih »Pelikan«; režiral jo je Rajko Ogrin. Leta 1932 so se preselili v Mestni dom na Krekovem trgu in delovali tam do leta 1941, ko je italijanski okupator porušil oder, v dvorano pa naselil gasilce. Po koncu vojne so prostore obnovili in amatersko gledališče je postalo polpoklicno. Sicer pa je bilo pred drugo svetovno vojno, ko na Slovenskem še ni bilo uradnih igralskih šol, Šentjakobsko gledališče edino »vzgajališče« poklicnih igralcev. Svojo gledališko pot so v tem ansamblu med drugimi začeli tudi Ančka Levarjeva, Metka Bučarjeva, Ivan Cesar, Frane Milčinski Ježek in Stane Sever.

Pavle Jakopič