Kdorkoli je kdaj stal pred poslopjem Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, se je bržkone vprašal, čemu je njen arhitekt, Jože Plečnik, sicer monumentalno stavbo projektiral tako, da glavni vhod v zgradbo ni s široke in sončne Vegove ulice, kakor bi se zdelo povsem naravno, ampak ga je raje umestil na nekako stransko, majhno, ozko in senčnato Turjaško ulico. Ga je naš največji arhitekt, od čigar smrti zdaj mineva že polnih šestdeset let, v tem primeru kratko malo polomil? – No, bralke in bralci poljudno pisane knjige Simboli v Plečnikovi arhitekturi, ki jo je Andrej Hrausky, ugledni arhitekt in arhitekturni kritik, pred nekaj meseci izdal pri založbi Lili in Roza, se bodo podučili, da je imel Plečnik za svojo odločitev še kako pretehtane argumente, da je torej v njegovi nenavadni, na prvi pogled kontra-intuitivni odločitvi skrit pomen, ki na bolj ali manj ozaveščeni ravni še danes nagovarja uporabnike in obiskovalce NUK-a. In kar velja za knjižnico, velja tudi za večino drugih mojstrovih projektov – Plečnik je namreč, kakor prepričljivo dokazuje Hrausky, utilitarne oziroma funkcionalne aspekte svojih arhitekturnih projektov znal vedno znova zasukati tako, da jih je uspešno dopolnil oziroma nadgradil z globljimi simbolnimi sporočili. Kakšna ta sporočila pravzaprav so, pa preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu. Gost pred našim mikrofonom bo prav Andrej Hrausky.
Iskanje
