Epikur, filozof iz 3. stol. pr. Kr., je v Atenah ustanovil svojo filozofsko šolo, njegovi nasledniki epikurejci pa so kmalu po krivici obveljali za hedoniste, uživače. Kritiki so ga že za časa življenja obtoževali prenajedanja, zapravljanja denarja in razsipnega življenja ter zaničevanja drugih mislecev. Vendar obstaja precej trdnih dokazov, ki kažejo, da so epikurejci živeli karseda skromno in preprosto. Namesto najboljših vin so se zadovoljili s slabšim, povečini pa je bila njihova vsakodnevna pijača voda. Poleg tega Epikur tudi v svojih pismih piše, da »sta mu zadostovala zgolj voda in navaden kruh.«
V svojem pismu, v katerem je povzel glavne teze svoje filozofije, zagovarja preprost način življenja in poudarja, da se naša poželenja delijo na nenaravna in naravna, med slednjimi pa so nekatera nujno potrebna, druga pa ne. Naravna in potrebna so tista ugodja, ki odpravljajo bolečino, na primer pijača in hrana, medtem ko ima za nepotrebna tista, ki so presežek prvih, na primer razkošna hrana in druge ekstravagantnosti. V tretjo skupino pa spadajo častihlepje, denar, slava in podobno.
Daleč torej od tega, da bi se epikurejec ves čas predajal užitkom, ravno nasprotno – ves čas presoja med potrebnimi in nenaravnimi in zadovoljuje le prve. Epikurejci ne izbirajo vseh užitkov po vrsti, ampak se številnim odpovedo, sploh če bi sledilo večje neugodje od občutenega. Vse to bo naposled vodilo do »telesnega zdravja in nevznemirjenosti duše«, kar je po Epikurju temelj blaženosti. Po njegovem mnenju namreč človek deluje z namenom, da bi se izognil občutku bolečine in strahu. Potreba po ugodju se pojavi, ko trpimo zaradi odsotnosti neke dobrine, zato zadovoljitev potrebe povzroči tudi konec trpljenja. Ugodje je zato zanj najvišja vrlina, »počelo in cilj blaženega življenja«, iz katerega »izhaja vsaka naša izbira in zavrnitev.«
Zlasti velja za dobro samozadostnost človeka in to ne zato, »da bi nasploh potrebovali le malo, ampak da bi nam v primeru, ko nimamo veliko, zadoščalo malo.« V skladu s prepričanjem epikurejcev »najslajše uživajo obilje tisti, ki imajo po njem najmanjšo potrebo.« Ko torej Epikur trdi, »da je ugodje cilj,« ne misli na pretirano uživanje, ampak »na ugodje ob odsotnosti telesne bolečine in vznemirjenosti duše.«
Epikur, filozof iz 3. stol. pr. Kr., je v Atenah ustanovil svojo filozofsko šolo, njegovi nasledniki epikurejci pa so kmalu po krivici obveljali za hedoniste, uživače. Kritiki so ga že za časa življenja obtoževali prenajedanja, zapravljanja denarja in razsipnega življenja ter zaničevanja drugih mislecev. Vendar obstaja precej trdnih dokazov, ki kažejo, da so epikurejci živeli karseda skromno in preprosto. Namesto najboljših vin so se zadovoljili s slabšim, povečini pa je bila njihova vsakodnevna pijača voda. Poleg tega Epikur tudi v svojih pismih piše, da »sta mu zadostovala zgolj voda in navaden kruh.«
V svojem pismu, v katerem je povzel glavne teze svoje filozofije, zagovarja preprost način življenja in poudarja, da se naša poželenja delijo na nenaravna in naravna, med slednjimi pa so nekatera nujno potrebna, druga pa ne. Naravna in potrebna so tista ugodja, ki odpravljajo bolečino, na primer pijača in hrana, medtem ko ima za nepotrebna tista, ki so presežek prvih, na primer razkošna hrana in druge ekstravagantnosti. V tretjo skupino pa spadajo častihlepje, denar, slava in podobno.
Daleč torej od tega, da bi se epikurejec ves čas predajal užitkom, ravno nasprotno – ves čas presoja med potrebnimi in nenaravnimi in zadovoljuje le prve. Epikurejci ne izbirajo vseh užitkov po vrsti, ampak se številnim odpovedo, sploh če bi sledilo večje neugodje od občutenega. Vse to bo naposled vodilo do »telesnega zdravja in nevznemirjenosti duše«, kar je po Epikurju temelj blaženosti. Po njegovem mnenju namreč človek deluje z namenom, da bi se izognil občutku bolečine in strahu. Potreba po ugodju se pojavi, ko trpimo zaradi odsotnosti neke dobrine, zato zadovoljitev potrebe povzroči tudi konec trpljenja. Ugodje je zato zanj najvišja vrlina, »počelo in cilj blaženega življenja«, iz katerega »izhaja vsaka naša izbira in zavrnitev.«
Zlasti velja za dobro samozadostnost človeka in to ne zato, »da bi nasploh potrebovali le malo, ampak da bi nam v primeru, ko nimamo veliko, zadoščalo malo.« V skladu s prepričanjem epikurejcev »najslajše uživajo obilje tisti, ki imajo po njem najmanjšo potrebo.« Ko torej Epikur trdi, »da je ugodje cilj,« ne misli na pretirano uživanje, ampak »na ugodje ob odsotnosti telesne bolečine in vznemirjenosti duše.«
