Leta 399 pr. Kr. so Atenci obsodili na smrt filozofa Sokrata, češ, da je kvaril mladino in priznaval bogove, ki jih ne časti država. V svojem zagovoru pred sodiščem je opisal dejanske razloge za smrtno obsodbo. Preročišče v Delfih naj bi na vprašanje, kdo je najmodrejši na svetu, odgovorilo, da je to on, zato je začel preiskovati, v čem naj bi bila njegova modrost. Odpravil se je k modrecem, politikom in pesnikom ter ugotavljal, da ne vedo mnogo stvari, o katerih vsevedno govorijo in razpravljajo. Spoznal je, da je najmodrejši zato, ker ve, da nič ne ve. Zaradi svoje kritičnosti do znanja javnih osebnosti pa si je pridobil številne obrekovalce.
Ni jih danes malo, ki se zgražajo, kako so mogli takratni nosilci sodne, politične in kulturne oblasti zgolj zaradi kritičnih oziroma kritiških besed fizično utišati enega največjih modrecev v zgodovini evropske filozofije in umetnosti. Zraven dandanes marsikdo še glasno doda, da je skoraj dve tisočletji in pol zatem evropska družba dosegla tako stopnjo demokracije, v kateri je dovoljeno povedati vse, stopnjo, ko družbena kritičnost ni več zločin, za katerega je zagrožena smrtna obsodba.
Toda vprašajmo se raje, ali se tistim, ki so kritični bodisi do posameznikov bodisi do sodobne družbe, godi kaj drugače. Tudi prostor za kritiko umetniških del se v medijih bliskovito krči, saj kritika ne koristi ne založnikom, ne izvajalcem, ne kulturnim lobijem, niti tistim državnim uradnikom, ki so določeno umetnino podprli. Če je Sokrat, ki je pač za širjenje svojih kritičnih misli še fizično deloval na agori, doživel fizično likvidacijo, sodobni kritični predstavniki naše družbe doživijo medijski linč – najprej jih kdo osebno obrekuje in degradira, nazadnje pa se jim ukine prostor za njihovo kritično delovanje. Posledično nimajo sredstev za preživljanje in nazadnje v korist demokratične večine vseh, ki imajo od njihovega molka dobiček, umolknejo. Povsem enako kot pred dva tisoč štiristo leti tudi danes v demokratični družbi lahko delujemo in preživimo samo tako, da smo povsem nekritični.
Leta 399 pr. Kr. so Atenci obsodili na smrt filozofa Sokrata, češ, da je kvaril mladino in priznaval bogove, ki jih ne časti država. V svojem zagovoru pred sodiščem je opisal dejanske razloge za smrtno obsodbo. Preročišče v Delfih naj bi na vprašanje, kdo je najmodrejši na svetu, odgovorilo, da je to on, zato je začel preiskovati, v čem naj bi bila njegova modrost. Odpravil se je k modrecem, politikom in pesnikom ter ugotavljal, da ne vedo mnogo stvari, o katerih vsevedno govorijo in razpravljajo. Spoznal je, da je najmodrejši zato, ker ve, da nič ne ve. Zaradi svoje kritičnosti do znanja javnih osebnosti pa si je pridobil številne obrekovalce.
Ni jih danes malo, ki se zgražajo, kako so mogli takratni nosilci sodne, politične in kulturne oblasti zgolj zaradi kritičnih oziroma kritiških besed fizično utišati enega največjih modrecev v zgodovini evropske filozofije in umetnosti. Zraven dandanes marsikdo še glasno doda, da je skoraj dve tisočletji in pol zatem evropska družba dosegla tako stopnjo demokracije, v kateri je dovoljeno povedati vse, stopnjo, ko družbena kritičnost ni več zločin, za katerega je zagrožena smrtna obsodba.
Toda vprašajmo se raje, ali se tistim, ki so kritični bodisi do posameznikov bodisi do sodobne družbe, godi kaj drugače. Tudi prostor za kritiko umetniških del se v medijih bliskovito krči, saj kritika ne koristi ne založnikom, ne izvajalcem, ne kulturnim lobijem, niti tistim državnim uradnikom, ki so določeno umetnino podprli. Če je Sokrat, ki je pač za širjenje svojih kritičnih misli še fizično deloval na agori, doživel fizično likvidacijo, sodobni kritični predstavniki naše družbe doživijo medijski linč – najprej jih kdo osebno obrekuje in degradira, nazadnje pa se jim ukine prostor za njihovo kritično delovanje. Posledično nimajo sredstev za preživljanje in nazadnje v korist demokratične večine vseh, ki imajo od njihovega molka dobiček, umolknejo. Povsem enako kot pred dva tisoč štiristo leti tudi danes v demokratični družbi lahko delujemo in preživimo samo tako, da smo povsem nekritični.
