Človek danes morda bolj kot kdaj koli prej misli, da pozna resnico, da jo je odkril in je zdaj v njegovi lasti. Eden od pokazateljev tega so tudi spletni komentarji. Če dobro pogledamo, bomo opazili, da je velika večina komentarjev na spletnih straneh napisana tako, kot da bi bilo piscem vse jasno, kot da bi vse vedeli in se na vse spoznali. Občutek imamo, da vsak komentator misli, da poseduje resnico, da je resnica samo njegova. Priča smo neki nenavadni težnji po vsevednosti. Toda ali je ta vsevednost res enaka resnici? In kaj sploh je Resnica z veliko začetnico?
Vladimir Sergejevič Solovjov (1853-1900), ruski religiozni mislec iz druge polovice 19. stoletja, je o resnici zapisal naslednje: »Resnica biva sama po sebi, večno, neskončno in popolno. Ne more biti nikogaršnja zasebna posest, last ali privilegij. Znotraj resnice ni mojega in tujega, v njej so lahko vsi le udeleženi, v njej so vsi solidarni. Resnica je brezpogojna, neodvisna in sebi zadostna«. Resnica je torej sámo-svoja, kot pove lepa slovenska beseda, nihče si je ne more lastiti. Ali se je kdo vprašal, zakaj je pri spletnih komentarjih možnost, da zanje glasujemo oziroma jim pritrdimo ali ne? Zato, ker smo si Resnico, ki je po sebi neodvisna, prisvojili. Bolj kot za sámo Resnico mi gre za priznanje, koliko glasov bo dobil moj komentar, moje mnenje. Toda kot smo pravkar videli, resnica ni nikogaršnja, temveč pripada sama sebi. »Bistvena resnica kot polnost dobrega ne dopušča zavisti«, pravi Solovjov. S prispodobo bi lahko rekli: resnica je kakor sonce, ki sije vsem, toda nihče si ga ne more lastiti. Sonce je sámo-svoje.
Ali ni osvobajajoče, da se mi ni treba vseskozi boriti za mojo resnico? Raje si prizadevajmo in iščimo tisto Resnico, ki ne more biti nikogaršnja last, sonce Resnice, ki sije brez razlike na vse otroke enega samega Očeta.
Človek danes morda bolj kot kdaj koli prej misli, da pozna resnico, da jo je odkril in je zdaj v njegovi lasti. Eden od pokazateljev tega so tudi spletni komentarji. Če dobro pogledamo, bomo opazili, da je velika večina komentarjev na spletnih straneh napisana tako, kot da bi bilo piscem vse jasno, kot da bi vse vedeli in se na vse spoznali. Občutek imamo, da vsak komentator misli, da poseduje resnico, da je resnica samo njegova. Priča smo neki nenavadni težnji po vsevednosti. Toda ali je ta vsevednost res enaka resnici? In kaj sploh je Resnica z veliko začetnico?
Vladimir Sergejevič Solovjov (1853-1900), ruski religiozni mislec iz druge polovice 19. stoletja, je o resnici zapisal naslednje: »Resnica biva sama po sebi, večno, neskončno in popolno. Ne more biti nikogaršnja zasebna posest, last ali privilegij. Znotraj resnice ni mojega in tujega, v njej so lahko vsi le udeleženi, v njej so vsi solidarni. Resnica je brezpogojna, neodvisna in sebi zadostna«. Resnica je torej sámo-svoja, kot pove lepa slovenska beseda, nihče si je ne more lastiti. Ali se je kdo vprašal, zakaj je pri spletnih komentarjih možnost, da zanje glasujemo oziroma jim pritrdimo ali ne? Zato, ker smo si Resnico, ki je po sebi neodvisna, prisvojili. Bolj kot za sámo Resnico mi gre za priznanje, koliko glasov bo dobil moj komentar, moje mnenje. Toda kot smo pravkar videli, resnica ni nikogaršnja, temveč pripada sama sebi. »Bistvena resnica kot polnost dobrega ne dopušča zavisti«, pravi Solovjov. S prispodobo bi lahko rekli: resnica je kakor sonce, ki sije vsem, toda nihče si ga ne more lastiti. Sonce je sámo-svoje.
Ali ni osvobajajoče, da se mi ni treba vseskozi boriti za mojo resnico? Raje si prizadevajmo in iščimo tisto Resnico, ki ne more biti nikogaršnja last, sonce Resnice, ki sije brez razlike na vse otroke enega samega Očeta.
