S Slovenci iz sosednjih držav:

Od rojakov mlajše generacije do najstarejših

Predvajaj

Vitomir Vitaz, koordinator za kulturne dejavnosti v KPD Slovenski dom Bazovica na Reki

foto: Marjana Mirković

Alexander Mann je rojak mlajše generacije z avstrijske Koroške, podjetnik in koordinator avstrijskega združenja start-upov za Južno Koroško. Kako je z zagonskimi podjetji v Avstriji in Sloveniji, kakšne so priložnosti za delovanje in razvoj, kako je s povezovanjem? Na ta in podobna vprašanja iščemo odgovore skupaj z našim sogovornikom, ki ima štiri manjša podjetja, njegov delavnik pa traja 14, 15 ur. Podim start-up konferenca, ki je potekala 10. in 11. maja 2017 v Mariboru, je bila zato zanj počitek, pravi.

Z zagonskimi podjetji je tesno povezan, tudi kot koordinator za Koroško, saj je njegova naloga povezovati uspešna start-up podjetja. Kako pa je s tovrstnimi podjetji na avstrijskem Koroškem? Podobno kot v Sloveniji, pojasnjuje naš sogovornik. Seveda pa je to odvisno od same definicije, kaj sploh so zagonska podjetja.

Če jih razumemo  v širšem pomenu, smo kar dobri, ugotavlja, saj so tovrstna podjetja zdaj zelo popularna in so jim mediji naklonjeni. V Celovcu imajo inkubator, iz katerega vsako leto pride od 12 do 15 zagonskih podjetij. Veliko zaslug za to imajo tudi številne subvencije, kar pa je izjemno problematično, pravi Alexander Mann.

“Slabim idejam namreč ne pustijo umreti, saj je toliko subvencij, vsak poskuša pomagati start-upom, da lahko slabe ideje preživijo  leta. To, po mojem, ni dobro. Sem za to, da jih pustijo umreti in vlagajo v podjetja z veliko rastjo.”

Start -upi so namreč samo začetek na podjetniški poti in njihov cilj naj bi bil, da se razvijajo ter zapustijo to prizorišče.  Tudi Alexander Mann  ima svoje start-up podjetje in to s pohištvom. Poleg tega svetuje podjetje iz JV Evrope pri vstopu na avstrijski trg. Ima tudi, kot pravi, zelo uspešno svetovalno  podjetje za pripravo poslovnih in finančnih načrtov za zagonska podjetja, saj je to ena največjih težav na začetku podjetniške poti. Novembra lani pa je odprl še tiskarno, saj so ugotovili, da bodo stroški tiskanja gradiva manjši, če kupijo svoje tiskarske stroje.

Idej in zagona Alexandru Mannu nikakor ne manjka. Eden njegovih ključnih ciljev pa je projekt, ki ga pripravljajo skupaj z organizatorji Podim konference. Gre za oblikovanje  trilateralnega start up ekosistema na območju avstrijske Koroške, Slovenije in severne Italije ter postavitev stične informacijske točke za lažje povezovanje start-upov z območja Alpe Jadran, organizacijo dogodkov in konferenc, ki se zdaj pogosto časovno prekrivajo. Slovenska gospodarska zveza (SGZ) iz Celovca jim je že zagotovila prostore, pravi naš sogovornik, ki je tri leta delal tudi na SGZ.

Pri vprašanju njegove identitete, ali se počuti koroškega Slovenca, pa se vnovič ustavimo pri sami definiciji. Na avstrijskem Koroškem je za vse koroški Slovenec, vendar je sam o tem precej premišljeval.

“Vedno sem nekje vmes. Prva leta sem živel v Nemčiji. Oče je namreč Nemec, mama pa koroška Slovenka in po mamini strani vsa družina govori slovensko. Vsekakor se čutim del slovenske skupnosti, ne bi pa rekel, da sem koroški Slovenec… Nikoli nisem bil del neke skupine. V Nemčiji sem bil Avstrijec, ko smo se vrnili v Avstrijo pa sem bil Nemec, ki govori slovensko. (smeh)”

Zato se čuti predvsem kot Evropejec, saj je doma tam, kjer se počuti doma. To je zanj prav regija Alpe Jadran. Redno se vozi v Videm, kjer ima prijatelje, dvakrat tedensko prihaja v Ljubljano,…

In od kod njegovo dobro znanje slovenščine?

Učil se jo je od otroškega vrtca naprej. Obiskoval je dvojezično ljudsko šolo, nato Slovensko gimnazijo, maturiral je na višji šoli za trgovske poklice v Šent Petru. Obiskoval je tudi jezikovne počitnice v Novem Mestu, toda s slovenščino si ni bil nikoli prav domač. S Koroške je odšel na študij na Gradiščansko in nato za leto dni še v Zagreb.

“Ko sem se vrnil na Koroško, sem dobil delo na SGZ in tam sem bil prisiljen vsak dan govoriti slovensko in po mesecu dni sem  moral govoriti v slovenščini na veleposlaništvu. Tri dni prej sem ga napisal in se ga skušal naučiti na pamet. Potem pa stojiš pred občinstvom in v prvi vrsti sedi tvoj profesor s slovenske gimnazije… O, kaj pa bo zdaj, sem si rekel… Tri leta sem delal na SGZ in se res naučil slovenščine.”

Ko se je vnovič posvetil svojim podjetjem, je skušal ohraniti nivo znanja, tudi s pogostimi obiski v Sloveniji in zaradi novega podjetja ima zdaj, kot je pojasnil v tokratnih Sotočjih, vsakodnevne stike z našo državo.

Na Madžarskem živijo pripadniki 13 narodnih skupnosti, med njimi so tudi porabski Slovenci. Njihova zagovornica Erika Köles Kiss je predstavnike manjšin povabila v Porabje. Kako pa so druge narodne skupnosti zadovoljne z razmerami na Madžarskem in odnosom oblasti? Kot lahko slišite v tokratni oddaji, večjih pripomb nimajo, saj iz leta v leto dobijo več denarja za svoje delovanje. Bodo pa, zagotavlja sogovornica Silva Eöry, skušali dopolniti zakon o narodnih skupnostih.

Praznično leto za rojake na Reki

Kulturno prosvetno društvo Slovenski dom Bazovica na Reki je leta 1947 ustanovila primorska učiteljica Zora Ausec in tako povezala predvsem rojake, ki so se v prvih povojnih letih množično zaposlovali na Reki, hitro razvijajočem se industrijskem središču.

Društvo je najprej delovalo kot podružnica zagrebškega Slovenskega doma, se uspešno razvijalo in s podjetno predsednico Zoro Ausec po treh letih dobilo na uporabo vilo z vrtom v središču mesta (1950). To je kmalu postala prepoznavno zbirališče rojakov na Reki in razvejane ljubiteljske kulturne dejavnosti, ki se je razvijal tudi s pomočjo številnih slovenskih umetnikov, takrat delujočih v reškem gledališču.

Vse to je, poleg učencev, ki so imeli tri leta možnost obiskovati pouk v slovenščini v nižjih razredih na bližnji osnovni šoli Matteotti, botrovalo nastanku trdnega jedra društva in zagotovilo naraščaj za nadaljnje delovanje.

Med osrednjimi aktivnimi člani, ki so pravzaprav “odrasli” v društvu, je tudi Vitomir Vitaz. V društvo prihaja od otroštva, sodeloval je v skoraj vseh skupinah, predvsem pa v folklori, pevskem zboru in dramski skupini, zadnja leta pa kot koordinator kulturnih dejavnosti skrbi za programe v društvu in na gostovanjih (v njih sodeluje in jih tudi povezuje).

Letos je v ospredju praznovanje jubileja, razporejeno na vse leto, osrednja slovesnost društva, ki danes šteje deset skupin (pevski zbor, folklorna, dramska, planinska, fotografska, glasbena, mladinska in likovna skupina, skupina za raziskovanje slovenskega kulturnega izročila ter dopolnilni pouk slovenščine in slovenske kulture) in ima evidentiranih blizu dva tisoč članov, pa bo novembra, je v pogovoru z Marjano Mirković med drugim povedal Vitomir Vitaz.

Veliko je spominov na otroštvo, ki ga je preživel v društvu, v katerem so bili dejavni njegovi starši in stari starši, ki so leta 1948 prišli na Reko iz Argentine. Spomni se tudi nastopa Ančke Šumenjak z Jurovskega vrha v 60.letih v okviru literarnega večera. Avtorica, danes že stara več kot 90 let, je pred časom društvu poslala svojo knjigo z naslovom S pesmijo v srcu, v kateri opisuje svoje življenje. Njene knjige so se v društvu razveselili, pravi Vitomir Vitaz.  Daljšemu pogovoru z njim pa lahko prisluhnite v tokratni oddaji.

Gostimo tržaško rojakinjo Saro Zupančič, ki je za magistrsko nalogo o večjezičnosti v operi Kačji pastir Pavleta Merkuja dobila 1. nagrado Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ter se odpravimo v Benečijo, kjer so rojaki ponosni tudi na svoje ljudske godce in pevce. Zakaj? Prisluhnite oddaji.