Franci Rogač – PRAVLJIČAR

Franci Rogač.

foto: Arhiv Franci Rogač.

Franci Rogač je začel svojo življenjsko pot kot uporniški najstnik, pustil je šolo, zabijal svoj čas v punkerskih in skinhedovskih skupinah, se opijal in se iz dneva v dan zabaval. Zato so ga starši postavili pred vrata in pogosto je prespal v parkih, pod mostovi, na železniški postaji. Toda tu se zgodba pravzaprav začne. Po vrsti čudežnih srečanj z neznanci, ki so mu namenili posebna sporočila za njegovo življenje, se je prelevil v pisatelja, v avtorja in pripovedovalca pravljic. V človeka, ki je končal srednjo šolo in nato še fakulteto. In presenetljivo, danes opravlja povsem navadno fizično delo, popisuje vodovodne števce. Prvo pravljico – Izgubljena slončica je napisal leta 2002. Skupaj pa je napisal in izdal 9 pravljic, 1 roman in imel 6 ponatisov.

 

Življenjepis

Vir:  Wikipedija, prosta enciklopedija

Osnovno šolo je obiskoval v Novih Jaršah od 1981 do 1989. Leta 1989 se je vpisal v prvi letnik srednje pedagoške šole v Ljubljani, ki je ni zaključil. Leta 1990 se je prepisal na srednjo šolo tiska in papirja (takratna različica srednje grafične šole), ki je ni dokončal zaradi pridružitve subkulturi pankerjev. Leta 1991 se je zaposlil in od takrat opravlja različna dela. Leta 1999 je opravil tečaj za pomožnega natakarja. Januarja, leta 2000 je odpotoval v München, kjer je doživel preobrat. Leta 2001 je končal srednjo trgovsko šolo in istega leta se je dodatno izšolal za ekonomskega tehnika (3+2 program).

Leta 2003 se je vpisal na Fakulteto za socialno delo. V času študija je leta 2006 prejel podporno štipendijo Rotary kluba kot spodbudo za nadaljnje delo. 11. junija 2007 je diplomiral. V letu 2011 zaključuje magistrski študij na Fakulteti za socialno delo, smer duševno zdravje.

Otroštvo.

foto: Arhiv Franci Rogač.

 

"Znamenita irokeza", uporniška leta.

foto: Arhiv Franci Rogač.

Delo

Vir:  Wikipedija, prosta enciklopedija

Vsebina pravljic je poučna in vzgojna. Glavne književne osebe imajo običajno kakšno hibo (gluhost, slepota, štrleča ušesa) in tako otrokom sporočajo, da je drugačnost lahko tudi bogastvo in da te le vztrajnost privede do cilja. Od leta 2002 je napisal osem pravljic (nekatere so izdane v Braillovi pisavi ali posnete na DVD v znakovnem jeziku) in en roman. Hkrati je izdal še štiri ponatise pravljic in tako je izdal trinajst knjig. Želi si, da bi pravljice bile objavljene v čim več tujih jezikih. Sodeloval je na dveh mednarodnih knjižnih sejmih v Frankfurtu in Zagrebu. Leta 2004 so ga povabili v 44. sezono programske knjižice Bralna značka. Do konca leta 2010 je nastopil v več kot petsto institucijah (vrtci, osnovne šole, srednje šole, fakultete, bolnice, knjižnice …), ter na drugih prireditvah za otroke in odrasle. Leta 2010 je obiskal Združene države Amerike. Bil je v Clevelandu in Chicagu, kjer je nastopal v javnih knjižnicah.

Pravljice

Franci Rogač je avtor in samozaložnik, svet pravljic ga navdušuje. Pa vendar so njegove pravljice malce drugačne, glavni junaki, niso popolni.

V pravljicah, ki so mi jih v otroštvu pripovedovali, ali pa sem jih sam prebral, sem se velikokrat lahko primerjal z različnimi junaki. Želje, ki se v pravljičnem svetu uresničujejo, niso nič drugačne od tistih, o katerih sanjamo v stvarnosti, le da se v domišljijskem svetu vedno vse srečno izide. Dobra volja, ki plemeniti željo doseči tisto, po čemer hrepenimo, mnogokrat pripelje do želenega cilja. In to vero moramo imeti vsi – ne glede na to v kakšnih okoliščinah se znajdemo. Da bi domišljijski svet približal otrokom, sem se odločil pisati pravljice, ki ohranjajo upanje na boljši jutri. Ali mi bo uspelo, pa je odvisno od vas, dragi otroci. Želim, da bi vam moje pravljice polepšale dan in privabile nasmešek na ustnice..

 

Franci Rogač z zvestim občinstvom.

foto: Arhiv Franci Rogač.

Preobrat

Svoje “mistične izkušnje” je Franci Rogač opisal v avtobiografskem romanu Ključ brezdomca. Ob napovedi izida je na svoji spletni strani zapisal:

Knjigo posvečam vsem tistim, ki so me spremljali na poti. Tistim, ki ste bili in ste odšli, tistim, ki ste bili in ste še vedno, in tistim, ki boste prišli. Z vsem bistvom je najbolj namenjena tistim, ki iščete svoj glas, tistim, ki ste  ali se bojite, da bi zašli. Tistim, ki ne slišite jezika  drugačnosti mladostniških napak,  a bi se radi podali v svet razumevanja in slišanja. Tistim, ki ste že obupali in ste zaprli vrata izhoda, tistim, ki vam je življenje na robu tuje in ne vidite topline, ki vas obdaja. Tistim, ki imate moč, da drugim odpirate ali zapirate možnosti.  Tistim, ki ne vidite smisla v šoli, sebi ali v drugih. Vsem vam, da bi videli, kako malo je potrebno, da se lahko zaprejo vrata nasmeha, in kako veliko ter malo hkrati, da jih spet odpremo.

PREDGOVOR

Tej zgodbi bom spregovoril o drugačnem pomenu ceste, ki človeka pripelje na dno družbene lestvice in ga ujame v začarani krog. Vedno sem si predstavljal, da nekdo postane brezdomec, potem, ko mu ne gre več v službi, zakonskem razmerju oziroma ko naleti na določen splet nepremagljivih ovir. Zame se je to dogajalo nekje zunaj, daleč stran od mene. Drugim. Kot mlad punker , ki je taval od metalcev, punkerjev in skinov, si nisem niti zamišljal, da bom že pri šestnajstih letih spoznal krutost cestnega življenja. Izkusil sem,da se to lahko zgodi tudi zelo mlademu človeku, ki se zaradi določenih okoliščin upre šolskemu sistemu, staršem in konec koncev sebi. Zakaj napisati resnično zgodbo? Uporništvo, rodila ga je moja močna adolescenca, me je pripeljalo na pragove številnih ovir, in te so v sebi nosile razočaranja, padce in čustvene krize. Napisati zgodbo o bitki, bojeval sem jo v sebi, z drugimi, mi je narekovala želja, da bi z njo lahko rešil vsaj eno borbo, ki jo morda v sebi vojskuje kdo izmed vas. Pri tem so me spremljali številni nepojasnjeni dogodki. Za tiste, ki verjamete zgolj v materialni svet, bodo le s težavo dojemljivi kot resnični. Vendar moj namen ni dokazovati resničnost, ampak posredovati tisto, kar se mi je resnično zgodilo na poti do spoznanja, in je pomenilo prelomnico v mojem življenju. Ti dogodki so bili podobni potovanju skozi predor onkraj mejne resničnosti, kjer so se pojavili mistični ljudje. Enega izmed njih, spoznal sem ga  zelo nenavadno, sem poimenoval angel varuh. Srečal sem ga leta 1997 na stopnicah pred frančiškansko cerkvijo. Bil je skrivnosten, starejši gospod, namenil mi je besede: » You Will see The Way. Be  careful in Your life!« ( v prevodu: Videl boš pot. Bodi previden v življenju) ALI SEM JO RES?

V tujino

Posebna dogodivščina pa se mu je pripetila, ko se je z zvrhano mero samozavesti odpravil v Ameriko, kjer je hotel svoje pravljice predstaviti na znanem pogovornem Oprah Winfrey Show. Žal mu do te slavne voditeljice ni uspelo priti, saj ga je že pred studijem, kjer snemajo oddajo ustavila varnostnica in mu preprečila vstop. Sicer se je potrudila in mu priskrbela naslov kamor naj pravljice pošlje, vendar Oprah te pošiljke ni dobila.

Ameriška izkušnja.

foto: Arhiv Franci Rogač.

 

Boj

Sodeloval je tudi na mednarodnih knjižnih sejmih in še posebno mu je ostal v spominu Frankfurt, kjer se je skupaj z ostalimi slovenskimi razstavljavci znašel v zelo neugodnem paviljonu, kjer so imeli le 200 obiskovalcev. Je pa uspel navezati stike s predstavnico družbe Amazon, in tako je začel prodajati svoje pravljice tudi preko tega svetovnega spletnega portala.

Težka je pot samozaložnika in avtorja.

foto: Arhiv Franci Rogač.

Začarani gozd

Najbolj ga je pretreslo spoznanje, da se s pisanjem pravljic ( pa ne samo pravljic) v Sloveniji ne da preživeti. Če bi to počel v tujini bi bil najbrž že davno bogat.  Slovenija je majhen trg, vsi se med seboj poznamo, prevladujejo uveljavljeni avtorji, mladi, novi se stežka prebijejo. Zato je pot iz “tega začaranega gozda” edino ta, da poiščeš tujega založnika, In morda bo Franciju Rogaču uspelo. Uspelo mu je, da je dobil posebno vstopnico za mednarodni knjižni sejem na Japonskem, v Tokiu, kamor bo odšel jeseni. Glede na to, da je ena od pravljic že prevedena tudi v japonščino si obeta, da ga bodo na tem sejmu opazili. Držimo pesti, da bo res tako!

Nikoli ne obupaj!

foto: Arhiv Franci Rogač.