10. aprila leta 1004 je kancler Egilbert v Tridentu overovil listino, s katero je nemški kralj in rimski cesar Henrik II. podaril briksenški škofiji s sedežem na južnem Tirolskem posestvo Bled. S to darovnico je bilo ime Bleda prvič zapisano v zgodovinskih virih. V nekaj mlajši listini, izdani na današnji dan leta 1011, pa je prvič omenjen blejski grad, in sicer kot “castellum Veldes”. Henrik II. ga je skupaj s precejšnjo površino obdelovalne zemlje prav tako podaril briksenškim škofom. Tako ta utrdba nad Blejskim jezerom, o katere velikosti sicer ni bilo podatkov, a je bila gotovo dosti skromnejša kot današnja, sodi med najstarejše v virih imenovane gradove na slovenskih tleh.
Grad je bil kar osem stoletij upravno, gospodarsko in kulturno središče briksenske zemljiške posesti, ki so jo imeli še na Tirolskem, Bavarskem in Koroškem. Lastniki, škofje, so grad bolj poredko obiskovali, med sicer najznamenitejšimi obiskovalci pa je bil tudi začetnik slovenske književnosti Primož Trubar. Po podatkih v Narodnem muzeju Slovenije je na blejskem gradu bival 23. In 24. junija leta 1561, ko se je iz pregnanstva v Nemčiji vračal domov na Kranjsko. Gostil ga je grof Herbert Turjaški, tedanji zakupnik gradu, ki je podpiral protestantizem.
Danes je blejski grad, od leta 1999 tudi kulturni spomenik državnega pomena, predvsem turistični objekt s skoraj 400.000 obiskovalci na leto, a prenovljena muzejska razstava in različne prireditve hkrati poljudno prikazujejo tudi zgodovino Bleda in okolice vse od prazgodovine do sodobnosti.

Teološki pisec FILIP TRPIN se je rodil leta 1603 ali 1604 v Selcah nad Škofjo Loko. V Gradcu je študiral filozofijo in teologijo in bil leta 1630 posvečen. Nato je bil župnik na Ptuju, v Gornjem Gradu, Kranju in Braslovčah, od leta 1655 do 76 pa generalni vikar ljubljanske škofije. V Gornjem Gradu je v semenišču Collegium Marianum sodeloval pri vzgoji duhovnikov in urejal škofijsko knjižnico. Kot dober poznavalec slovenskega jezika si je Filip Terpin prizadeval za rabo slovenščine v javnem cerkvenem življenju, spodbujal prevajanje v slovenščino in tudi sam prevajal.
—–
Leta 1903 je skupina na Dunaju študirajočih slovenskih slikarjev ustanovila akademski klub Vesna. To so bili Hinko Smrekar, Maksim Gaspari, Gvido Birolla, Saša Šantel, kipar Svitoslav Peruzzi in hrvaški kipar Ivan Meštrović. Bili so protigermanizacijsko, narodno usmerjeni, po umetniški plati pa so delovali skladno z načelom “iz naroda za narod”. Z občutkom za folkloro so v umetnosti skušali zavestno zajeti bistvo narodovega izročila; téme so črpali iz ljudskih pravljic in druge dediščine. Uveljavili so se po večini kot ilustratorji, avtorji razglednic in knjižnih oprem. S takšnim delom so poskrbeli za večjo priljubljenost umetnosti. Ustanovitelji Akademskega kluba Vesna sodijo tudi med utemeljitelje slovenske karikature in likovne satire; pri tem je bil najbolj v ospredju Hinko Smrekar.
—–
Novinar, urednik in prevajalec VILKO NOVAK je na filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz francoščine in angleščine, nato poučeval na srednji šoli, leta 1969 pa se je zaposlil pri Časopisno založniškem podjetju Delo. Med drugim je bil dopisnik iz Pariza, urednik centralne redakcije, snovalec ter glavni in odgovorni urednik prve slovenske revije za računalništvo Moj mikro ter urednik revij Radar, Stop, Tovariš, Telex in Avto. Vilko Novak je tudi prevajal iz angleščine, francoščine in italijanščine. Rodil se je na današnji dan pred 80-imi leti v Mariboru.

Pavle Jakopič