20. maj

Letalo Spirit of Saint Louis

foto: commons.wikimedia.org

Tako rekoč stalne evropske poštne zveze s tekači, z jezdeci ali z vozovi so vse od 16. stoletja potekale tudi čez slovenske pokrajine, stoletje pozneje pa so uvedli še osebni potniški promet. Glavna postaja je bila v Ljubljani, kamor je vsak četrtek pripeljal poštni voz z Dunaja in iz Gradca. Od Ljubljane do Vrhnike so so se nato potniki raje peljali s čolni, potem pa nadaljevali vožnjo mimo Hrušice in po Vipavski dolini do Gorice ter naprej proti Trstu in Benetkam. Drugo redno poštno zvezo so vpeljali med Ljubljano in Karlovcem – pošta je prihajala vsak delavnik, osebnemu prometu pa je bil namenjen petek.
V naslednjem stoletju so se razmere precej izboljšale.V evropskem voznem redu za leto 1779 piše, da je šla po slovenskem ozemlju enkrat na teden potniška povezava številka 101 Ostende-Rim. Čez naše dežele je vodila iz Gradca skozi Maribor, Celje, Ljubljano, Vrhniko in Postojno, iz Trsta pa nadaljevala pot proti Benetkam, Raveni in Rimu. Podobni trasi po našem ozemlju sta imeli tudi pošta številka 66 med Dunajem in italijanskimi deželami ter številka 103 med Dunajem in Zagrebom.
Vozni red navaja čase odhodov, ne pa tudi prihodov, ki očitno niso bili preveč zanesljivi. Vožnja od Ljubljane do Gradca, na primer, je trajala tri dni in pol. Ker so poleg vremenskih nevšečnosti in slabih cest prežali na poštne uslužbence in potnike še roparji, so vozove spremljali oboroženi jezdeci.
Proti koncu 18. stoletja so začele po naših cestah voziti potniške poštne kočije – »diližanse«. Imele so podvozje z vzmetmi in oblazinjeno notranjost, navadno pa jih je vleklo več parov konj. Cena je bila zelo visoka; odvisna je bila seveda od razdalje, števila vpreženih konj ter od številnih mitnin in cestnin. Na te linije so se navezovale lokalne kopne ali plovne povezave in tako je bilo ob koncu 18. stoletja iz Slovenije mogoče potovati v številna pomembna evropska mesta.
—–
Sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja je letalstvo že tako napredovalo, da so takratni slavni piloti začeli resno razmišljati o najbolj vabljivem dejanju: preletu Atlantika brez vmesnega pristanka; za ta 5200 kilometrov dolg podvig je bila obljubljena tudi visoka nagrada. Med znanimi pilotskimi asi se je za polet pripravljal tudi do tedaj neznani petindvajsetletni poštni pilot Charles Lindberg. Sam je nadzoroval graditev majhnega enomotornika z imenom »Spirit of Saint Louis«, ki naj bi dosegel hitrost 200 kilometrov na uro. Namesto vetrobranskega stekla je imelo letalo podaljšano oplato prednjega dela; v njej in v kabini za pet potnikov so bile dodatne posode za gorivo, ki so omogočale 6600 kilometrov neprekinjenega letenja.
Zaradi te predelave je Lindberg med letom lahko neposredno gledal le skozi stransko okno kabine, pri opazovanju prostora spredaj pa se je moral zanašati na periskop. Iz New Yorka je poletel na današnji dan pred 90-imi leti in na letališču Le Bourget pri Parizu pristal po 33-ih urah in pol neprekinjenega letenja. Po tem velikem dosežku je Charles Lindberg zaslovel na obeh straneh Atlantika, njegovo letalo pa se je v Združene države Amerike vrnilo z ladjo.