Prvenec Sandre Erpe, Depeche mode v Ljubljani, Eurosong v Kievu

Depeche mode v Stožicah

foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar

V Godbah z zgodbo najprej o koncertu britanskih zvezdnikov elektronske glasbe, Depeche Mode. Pri nas je – v skoraj štiridesetletni glasbeni karieri – skupina nastopila dvakrat. Tokrat v razprodanih Stožicah in v sklopu turneje Spirit. To je tudi naslov njihovega zadnjega studijskega albuma, ki ga  ocenjujem kot enega od najbolj artikuliranih v zadnjem ustvarjalnem obdobju Depeche Mode. Kajti, v večini novih pesmih na albumu, nas člani Depeche mode nagovarjajo in izzivajo z vprašanji, kje je revolucija, se zavedamo realnosti in ali vemo kam drvimo s sodobnim načinom. Po njihovem smo že globoko zašli in se znašli v brezmejni praznini. Zunaj, vendar še posebno znotraj nas. Albumu Spirit torej, pripisujem kar visoko oceno, med tem ko tega za njihov zadnji ljubljanski koncert, ne bi mogli trditi. Dvourni nastop Depeche Mode v ljubljanskih Stožicah, vsaj v njegovem prvem delu, ni ravno prinesel pričakovane eksplozije v prepolni dvorani. Dokaj nežen, bi lahko rekla, odziv sem zaznala med zbranimi pod odrom in na tribunah. Na tem mestu seveda izvzemam njihove najbolj zveste fene. Dopuščam pa možnost, da so bila morda moja pričakovanja, glede samega začetka koncerta, prevelika. Vsi na nogah, tudi tisti na tribunah, je sicer slika, ki sem jo v Stožicah zaznala šele v drugem delu koncerta, ko so se iz zvočnikov zaslišali prvi takti pesmi Everything counts iz leta 1983. Takrat pa se je poslušalstvo razvnelo, razplesalo in koncertno vzdušje se je povsem razmahnilo vse do zadnje odigrane skladbe oziroma prižiga luči v Stožicah, ko so Depeche mode zapeli še kultno Personal Jesus in zapustili oder.

V Godbah z zgodbo tudi o Eurosongu 2017. Naposled se je razpletlo tako, da je zmagala glasba. In razum. Vsaj zdi se, da se je po dobrem desetletju in pol, na tekmovanju za evrovizijsko popevko zgodil pomemben premik. Na bolje. Evrovizijski oder sem v živo videla in sem prireditev spremljala od leta 2006, ko so Atene zmagoslavno zapustile finske metalske pošasti, skupina Lordi. In že takrat sem za radio Slovenija poročala, da je to lahko napoved konca tradicionalne sporočilnosti in prvotnega namena Eurosonga. Nato smo resnično mnoga leta lahko le z tisoč vprašanji spremljali ekspanzijo povsem novega koncepta tega panevropskega glasbenega tekmovanja. Seveda, pogojno rečeno – glasbenega. Kajti, tudi letos je bil v ospredju predvsem odrski šov, torej prikaz pesmi ali melodije, ki je tako vedno ostajala nekje v ozadju. Bila je drugotnega pomena. Ugotavljali smo lahko, da je skozi leta postalo modno petje in izvedba pesmi skoraj ali izključno v angleškem jeziku. S tem se je počasi zabrisala še zadnja čarobnost in avtentičnost tega evropskega glasbenega festivala. A nam je pred nekaj dnevi portugalski glasbenik Salvador Sobral povrnil kanček upanja in nam vendarle vlil nekaj vere v morebitno boljšo prihodnost. Evrope, ki naj bi tudi na Eurosongu ohranila prepotrebno enakost in enakopravnost, a z vsemi razsežnostmi njene razkošno pisane različnosti. Predvsem, kulturne. Torej tudi jezikovne in glasbene.

Salvador Sobral, zmagovalec Eurosonga 2017

foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Godbe z zgodbo bodo vse tja do polnoči v znamenju izida prvenca kantavtorice Sandre Erpe. Še pred uradnim izidom albuma Sinonim za mojo mladost, bomo na Prvem premierno slišali nekaj Sandrinih svežih avtorskih pesmi. V pogovoru jih bo naša mlada glasbenica za poslušalce Prvega povezala v zgodbe.