Prvenec Sandre Erpe, Depeche mode v Ljubljani, Eurosong v Kievu

Depeche mode v Stožicah

foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar

V Godbah z zgodbo najprej o koncertu britanskih zvezdnikov elektronske glasbe, Depeche Mode. Pri nas je – v skoraj štiridesetletni glasbeni karieri – skupina nastopila dvakrat. Tokrat v razprodanih Stožicah in v sklopu turneje Spirit. To je tudi naslov njihovega zadnjega studijskega albuma, ki ga  ocenjujem kot enega od najbolj artikuliranih v zadnjem ustvarjalnem obdobju Depeche Mode. Kajti, v večini novih pesmih na albumu, nas člani Depeche mode nagovarjajo in izzivajo z vprašanji, kje je revolucija, ali se zavedamo realnosti in ali vemo kam drvimo s sodobnim načinom življenja. Po njihovem smo globoko zašli in smo že v brezmejni praznini. Zunaj, vendar še posebno znotraj nas. Albumu Spirit torej, pripisujem kar visoko oceno, med tem ko njihovega tokratnega ljubljanskega koncerta, ne bi ocenila z odliko. Dvourni nastop Depeche Mode v ljubljanskih Stožicah namreč, vsaj v njegovem prvem delu, ni prinesel pričakovane eksplozije v prepolni dvorani. Dokaj mlačen odziv je bilo moč zaznati med zbranimi pod odrom in na tribunah. Tukaj je seveda pomembno izvzeti njihove najbolj zveste fene. Dopuščam pa možnost, da so bila morda moja pričakovanja, glede samega začetka koncerta, prevelika. Vsi na nogah, tudi tisti na tribunah, pa je prizor, ki ga je prinesel drugi del koncerta, ko so se iz zvočnikov zaslišali uvodni takti pesmi Everything counts iz leta 1983. Od tega trenutka se je poslušalstvo razvnelo, razplesalo in koncertno vzdušje se je razmahnilo vse do zadnje odigrane skladbe oziroma prižiga luči v Stožicah, ko so Depeche mode zapeli še kultno Personal Jesus in zapustili oder.

V Godbah z zgodbo tudi o Eurosongu 2017. Naposled se je razpletlo tako, da je zmagala glasba. In razum. Vsaj zdi se, da se je po dobrem desetletju in pol, na tekmovanju za evrovizijsko popevko zgodil pomemben premik. Na bolje. Evrovizijski oder sem v živo videla in sem prireditev spremljala od leta 2006, ko so Atene zmagoslavno zapustile finske metalske pošasti, skupina Lordi. In takrat sem za radio Slovenija poročala, da je to lahko napoved konca tradicionalne sporočilnosti in prvotnega namena Eurosonga. Nato smo resnično mnoga leta lahko le s številnimi vprašanji spremljali ekspanzijo povsem novega koncepta tega panevropskega glasbenega tekmovanja. Seveda, pogojno rečeno – glasbenega. Kajti, tudi letos je bil v ospredju predvsem odrski šov, torej prikaz pesmi ali melodije, ki je tako vedno ostajala nekje v ozadju in je imela drugoten pomen. Ugotavljali smo lahko, da je skozi leta postalo “modno” petje in izvedba pesmi skoraj ali izključno v angleškem jeziku. S tem se je počasi zabrisala še zadnja čarobnost in avtentičnost tega evropskega glasbenega festivala. A nam je pred nekaj dnevi portugalski glasbenik Salvador Sobral povrnil kanček upanja in nam vendarle vlil nekaj vere v morebitno boljšo prihodnost. Evrope, ki naj bi tudi na Eurosongu ohranila prepotrebno enakost in enakopravnost, a z vsemi razsežnostmi njene razkošno pisane različnosti. Predvsem, kulturne. Torej tudi jezikovne in glasbene.

Salvador Sobral, zmagovalec Eurosonga 2017

foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Godbe z zgodbo so bile tja do polnoči v znamenju izida prvenca kantavtorice Sandre Erpe. Še pred uradnim izidom albuma Sinonim za mojo mladost, smo na Prvem premierno slišali nekaj Sandrinih svežih avtorskih pesmi. V pogovoru jih je naša mlada glasbenica za poslušalce Prvega povezala v zgodbe.