Ko je italijanski pisatelj Primo Levi razmišljal o svoji taboriščni izkušnji, je dejal, da se je nekaj preživelih taboriščnikov čutilo krive, če so drugemu taboriščniku kaj ukradli, toda skoraj vsi so se počutili krive, če niso pomagali tovarišu, ki je bil šibkejši.
Nekega dne sta s tovarišem delala v kleti brez prezračevanja in sta umirala od žeje. Nekako si je uspel natočiti kozarec vode iz pipe, ki je bila v kleti. Namesto da bi jo delil s sodelavcem, jo je sam izpil. Ko se je pozneje spominjal tega dogodka, ga je bilo sram.
Pri poslednji sodbi, ki je opisana v evangeliju, bomo ljudje sojeni ne za zlo, ki smo ga zagrešili, ampak za dobro, ki smo ga opustili: »Lačen sem bil in mi niste dali jesti. Žejen sem bil in mi niste dali piti. Bolan sem bil in me niste obiskali. Nag sem bil in me niste oblekli«. Obsojeni bomo za greh opustitve.
Običajno se ljudje pred spovedjo pa tudi sicer v življenju sprašujejo, kaj so narobe naredili, redko pa, kaj so dobrega opustili. Podobno številni rečejo: »Nimam greha. Nobenega nisem ubil, nobenemu nisem nič ukradel … nobenemu nisem naredil nič slabega.« Tako tolažijo in mirijo svojo vest.
Ne pomislijo pa, kaj so dobrega opustili. Ni greh samo to, da storimo kaj slabega, ampak tudi, da opustimo kaj dobrega. Slednje dejstvo zelo radi spregledamo ali pozabimo. Mnogo ljudi meni, da so dobri samo zato, ker ne naredijo nič slabega. Zgovorno je razmišljanje z naslovom Ljudje ničesar:
Ne lažejo, ampak samo ne govorijo resnice.
Ne jemljejo, samo se ne morejo pripraviti, da bi dajali.
Ne pritiskajo te k tlom, ampak ti samo ne dajo roke, da bi ti pomagali.
Ne sovražijo te, samo ljubijo te ne.
So ljudje ničesar, ki se samo izogibajo greha.
Niso ne vroči ne hladni, so mlačni.
Gospod, daj da bom svetnik ali vsaj pošten grešnik,
toda varuj me, da bi bil človek ničesar.
Ko je italijanski pisatelj Primo Levi razmišljal o svoji taboriščni izkušnji, je dejal, da se je nekaj preživelih taboriščnikov čutilo krive, če so drugemu taboriščniku kaj ukradli, toda skoraj vsi so se počutili krive, če niso pomagali tovarišu, ki je bil šibkejši.
Nekega dne sta s tovarišem delala v kleti brez prezračevanja in sta umirala od žeje. Nekako si je uspel natočiti kozarec vode iz pipe, ki je bila v kleti. Namesto da bi jo delil s sodelavcem, jo je sam izpil. Ko se je pozneje spominjal tega dogodka, ga je bilo sram.
Pri poslednji sodbi, ki je opisana v evangeliju, bomo ljudje sojeni ne za zlo, ki smo ga zagrešili, ampak za dobro, ki smo ga opustili: »Lačen sem bil in mi niste dali jesti. Žejen sem bil in mi niste dali piti. Bolan sem bil in me niste obiskali. Nag sem bil in me niste oblekli«. Obsojeni bomo za greh opustitve.
Običajno se ljudje pred spovedjo pa tudi sicer v življenju sprašujejo, kaj so narobe naredili, redko pa, kaj so dobrega opustili. Podobno številni rečejo: »Nimam greha. Nobenega nisem ubil, nobenemu nisem nič ukradel … nobenemu nisem naredil nič slabega.« Tako tolažijo in mirijo svojo vest.
Ne pomislijo pa, kaj so dobrega opustili. Ni greh samo to, da storimo kaj slabega, ampak tudi, da opustimo kaj dobrega. Slednje dejstvo zelo radi spregledamo ali pozabimo. Mnogo ljudi meni, da so dobri samo zato, ker ne naredijo nič slabega. Zgovorno je razmišljanje z naslovom Ljudje ničesar:
Ne lažejo, ampak samo ne govorijo resnice.
Ne jemljejo, samo se ne morejo pripraviti, da bi dajali.
Ne pritiskajo te k tlom, ampak ti samo ne dajo roke, da bi ti pomagali.
Ne sovražijo te, samo ljubijo te ne.
So ljudje ničesar, ki se samo izogibajo greha.
Niso ne vroči ne hladni, so mlačni.
Gospod, daj da bom svetnik ali vsaj pošten grešnik,
toda varuj me, da bi bil človek ničesar.
