»Vi se pogovarjate, ljudje za vami pa čakajo,« se je s sosednjega bančnega okenca obme obregnil neznani moški. S svojim strogim pogledom sem takoj premerila njegovo postavo in opazila pomladno rjavo polt in ne ravno cenena očala na nosu. Res je, za menoj je čakala starejša gospa, ki ni negodovala nad mojo in zgovornostjo bančne uslužbenke, s katero se poznava že leta.
Sliko mojega finančnega stanja verjetno pozabi takoj, ko se od nje poslovim. A ob tokratnem obisku sem ji malo potožila in zaupala, da tako hudo, kot je tokrat, pa že dolgo ni bilo: kar se tiče številk na osebnem računu. Poleg dviga denarja sem si zaželela še malo pristne človeške bližine, pogovora, tistega katerega ne moreš kupiti z denarjem.
Po naravi sem izjemno zgovoren človek, ki je po spletu naključij ostal sam. Za povrh vsega sem več ali manj sama tudi v delovni pisarni. Zavedam se, da znam včasih govoriti kot dež.
Znam pa tudi prisluhniti, misleč, da bom do sivih las postala modrejša. Zato imam rada pogovor, tudi tistega, ki se najprej začne z besedami okrog vremena.
Modri Sirah je dejal, da: »Če tresemo reto, ostanejo na njej odpadki, podobno smeti v človekovem govorjenju. Lončarsko posodo preizkuša peč, tako človeka preizkusimo v pogovoru z njim. Nego drevesa dokaže njegov sad, tako beseda razodene misli človekovega srca. Ne hvali moža, dokler ne spregovori, tako namreč preizkušamo ljudi.«
A časa za pogovor imamo vse manj. Še več: v vse večji težnji po ekonomski storilnosti, je pogovor prepovedan, čas strogo odmerjen. In tako gredo mimo nas ljudje, prijatelji in sodelavci. Ne da bi vedeli za njihove stiske. Iskrenih in odkritosrčnih pogovorov ne poznamo več. Da ne govorim o pogovorih za okroglo mizo.
Bodite, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, kdaj predrzni in si dovolite preizkusiti sočloveka skozi pogovor. Namenite vozniku na jutranjem avtobusu dobro jutro, kaj več je zaradi varnosti prepovedano. Če vrsta na bančnem okencu ne bo predolga, lahko z delavko kakšno rečeta, tudi na račun vaših številk. Ali pa s službenim telefonom pokličite ostarelo in oglušelo mamo. Mogoče ji boste polepšali dan, čeprav vaših besed ne bo razumela, bo pa čutila, da vas skrbi zanjo. Manko delovnih minut pa prenesite v popoldanski čas.
Dovolite si razodeti misli vašega srca, a vendarle pazite komu. Mogoče boste doživeli tudi to, da vas bo kdo zavrnil ali celo dejal, da skrajšajte svojo pripoved. Lahko se tudi opečete.
Kako dolga je minuta našega pogovora, je odvisno na kateri strani službenih okenc smo. Naj vam v današnji dan zaželim, da bi vam kakšna minuta minula v prijetnem pogovoru.

»Vi se pogovarjate, ljudje za vami pa čakajo,« se je s sosednjega bančnega okenca obme obregnil neznani moški. S svojim strogim pogledom sem takoj premerila njegovo postavo in opazila pomladno rjavo polt in ne ravno cenena očala na nosu. Res je, za menoj je čakala starejša gospa, ki ni negodovala nad mojo in zgovornostjo bančne uslužbenke, s katero se poznava že leta.

Sliko mojega finančnega stanja verjetno pozabi takoj, ko se od nje poslovim. A ob tokratnem obisku sem ji malo potožila in zaupala, da tako hudo, kot je tokrat, pa že dolgo ni bilo: kar se tiče številk na osebnem računu. Poleg dviga denarja sem si zaželela še malo pristne človeške bližine, pogovora, tistega katerega ne moreš kupiti z denarjem.

Po naravi sem izjemno zgovoren človek, ki je po spletu naključij ostal sam. Za povrh vsega sem več ali manj sama tudi v delovni pisarni. Zavedam se, da znam včasih govoriti kot dež.

Znam pa tudi prisluhniti, misleč, da bom do sivih las postala modrejša. Zato imam rada pogovor, tudi tistega, ki se najprej začne z besedami okrog vremena.

Modri Sirah je dejal, da: »Če tresemo reto, ostanejo na njej odpadki, podobno smeti v človekovem govorjenju. Lončarsko posodo preizkuša peč, tako človeka preizkusimo v pogovoru z njim. Nego drevesa dokaže njegov sad, tako beseda razodene misli človekovega srca. Ne hvali moža, dokler ne spregovori, tako namreč preizkušamo ljudi.«

A časa za pogovor imamo vse manj. Še več: v vse večji težnji po ekonomski storilnosti, je pogovor prepovedan, čas strogo odmerjen. In tako gredo mimo nas ljudje, prijatelji in sodelavci. Ne da bi vedeli za njihove stiske. Iskrenih in odkritosrčnih pogovorov ne poznamo več. Da ne govorim o pogovorih za okroglo mizo.

Bodite, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, kdaj predrzni in si dovolite preizkusiti sočloveka skozi pogovor. Namenite vozniku na jutranjem avtobusu dobro jutro, kaj več je zaradi varnosti prepovedano. Če vrsta na bančnem okencu  ne bo predolga, lahko z delavko kakšno rečeta, tudi na račun vaših številk. Ali pa s službenim telefonom pokličite ostarelo in oglušelo mamo. Mogoče ji boste polepšali dan, čeprav vaših besed ne bo razumela, bo pa čutila, da vas skrbi zanjo. Manko delovnih minut pa prenesite v popoldanski čas.

Dovolite si razodeti misli vašega srca, a vendarle pazite komu. Mogoče boste doživeli tudi to, da vas bo kdo zavrnil ali celo dejal, da skrajšajte svojo pripoved. Lahko se tudi opečete.

Kako dolga je minuta našega pogovora, je odvisno na kateri strani službenih okenc smo. Naj vam v današnji dan zaželim, da bi vam kakšna minuta minula v prijetnem pogovoru.

Alenka Veber