Človek je družbeno bitje. Kot tu-bit je hkrati tudi so-bit. Biti med ljudmi in z ljudmi pomeni biti človeški. »Jaz« obstaja samo, če obstaja »mi«. V odnosu do drugih in z drugimi človek razvija čustva in vrline, oblikuje svojo identiteto in išče svoj smisel. In kot tu-bit je človek hkrati vselej tudi bit-v-svetu. Svet je prostor njegovega samo-spoznavanja in samo-uresničevanja. Svet, z vsem svojim izobiljem in z vso svojo bedo, z vsemi svojimi lepotami in iluzijami, je prostor človekovega postajanja.
Toda človek kot družbeno bitje, kot bitje v svetu, potrebuje tudi umik od družbe in od sveta. Ta umik ni beg pred svetom, temveč pogoj človekovega vztrajanja v njem. Duhovna in verska izročila razumejo ta umik kot čas duhovne osame. Človek se umakne pred hrupom in nasičenostjo zunanjega sveta, da bi lahko odkril globine in prisluhnil skrivnostim lastnega, notranjega sveta. V samoti in tišini postane glas Biti jasnejši. Človek se osami, da bi lahko v miru in tišini prisluhnil Nevidnemu. Duhovni umik je tako pot, ki vodi v notranjost duše – način, s katerim človek presega svetnost sveta, da bi se približal Presežnemu v sebi.
Umik v samoto, z namenom, da bi človek ponovno našel svoje središče, je tudi sestavni del iniciacijske poti muslimanskih mistikov. Takšna praksa običajno vključuje preiskovanje lastne vesti, molitev, meditacijo in post. Znameniti sufiji Ibn Ataallah al-Iskandari je bil prepričan, da za prečiščevanje srca ne obstaja boljša metoda kot kontemplacija v samoti. Duhovna osama je predvsem spoznavni proces. Posameznik se v tem času intenzivno posveča opazovanju lastnih misli in čustev, postaja bolj čuječen in pozoren. Preizkuša se v potrpljenju, odpovedovanju in premagovanju samega sebe. Osamitev je zato neobhodljiva faza na poti duhovnega razvoja.
V mesecu ramazanu, ki za muslimane predstavlja čas posta, je duhovni umik toliko bolj pomemben in potreben. Zavestna odpoved posvetnim dobrinam, prekinitev z vsakdanjimi navadami (in razvadami) ter obrat navznoter omogočijo povsem drugačno doživljanje časa. Čas postane bolj navzočen, bolj občuten, bolj dragocen. Odpovedovanje je na koncu poplačano s hvaležnostjo, potrpljenje z gotovostjo, samopremagovanje z zadovoljstvom. Večerno druženje in skupni obrok po prekinitvni posta pa se spremenita v nič manj kot sveto izkušnjo.
Duhovni umik pred družbo in svetom predpostavlja ponovno vrnitev v svet, med ljudmi. Samota, tišina in mir služijo razčiščevanju misli in okrepitvi duha. Če nas udejstvovanje v zunanjem svetu razprši, nam obrat v notranji svet omogoči, da se ponovno zberemo, poenotimo in osredinimo.

Človek je družbeno bitje. Kot tu-bit je hkrati tudi so-bit. Biti med ljudmi in z ljudmi pomeni biti človeški. »Jaz« obstaja samo, če obstaja »mi«. V odnosu do drugih in z drugimi človek razvija čustva in vrline, oblikuje svojo identiteto in išče svoj smisel. In kot tu-bit je človek hkrati vselej tudi bit-v-svetu. Svet je prostor njegovega samo-spoznavanja in samo-uresničevanja. Svet, z vsem svojim izobiljem in z vso svojo bedo, z vsemi svojimi lepotami in iluzijami, je prostor človekovega postajanja.

Toda človek kot družbeno bitje, kot bitje v svetu, potrebuje tudi umik od družbe in od sveta. Ta umik ni beg pred svetom, temveč pogoj človekovega vztrajanja v njem. Duhovna in verska izročila razumejo ta umik kot čas duhovne osame. Človek se umakne pred hrupom in nasičenostjo zunanjega sveta, da bi lahko odkril globine in prisluhnil skrivnostim lastnega, notranjega sveta. V samoti in tišini postane glas Biti jasnejši. Človek se osami, da bi lahko v miru in tišini prisluhnil Nevidnemu. Duhovni umik je tako pot, ki vodi v notranjost duše – način, s katerim človek presega svetnost sveta, da bi se približal Presežnemu v sebi.

Umik v samoto, z namenom, da bi človek ponovno našel svoje središče, je tudi sestavni del iniciacijske poti muslimanskih mistikov. Takšna praksa običajno vključuje preiskovanje lastne vesti, molitev, meditacijo in post. Znameniti sufiji Ibn Ataallah al-Iskandari je bil prepričan, da za prečiščevanje srca ne obstaja boljša metoda kot kontemplacija v samoti. Duhovna osama je predvsem spoznavni proces. Posameznik se v tem času intenzivno posveča opazovanju lastnih misli in čustev, postaja bolj čuječen in pozoren. Preizkuša se v potrpljenju, odpovedovanju in premagovanju samega sebe. Osamitev je zato neobhodljiva faza na poti duhovnega razvoja.

V mesecu ramazanu, ki za muslimane predstavlja čas posta, je duhovni umik toliko bolj pomemben in potreben. Zavestna odpoved posvetnim dobrinam, prekinitev z vsakdanjimi navadami (in razvadami) ter obrat navznoter omogočijo povsem drugačno doživljanje časa. Čas postane bolj navzočen, bolj občuten, bolj dragocen. Odpovedovanje je na koncu poplačano s hvaležnostjo, potrpljenje z gotovostjo, samopremagovanje z zadovoljstvom. Večerno druženje in skupni obrok po prekinitvni posta pa se spremenita v nič manj kot sveto izkušnjo.

Duhovni umik pred družbo in svetom predpostavlja ponovno vrnitev v svet, med ljudmi. Samota, tišina in mir služijo razčiščevanju misli in okrepitvi duha. Če nas udejstvovanje v zunanjem svetu razprši, nam obrat v notranji svet omogoči, da se ponovno zberemo, poenotimo in osredinimo.

Raid Al-Daghistani