Kdor je kdaj imel vsaj za predpasnik zemlje in kako gredo na njej, je vedel, da se mora ravnati po vremenu. Vremenski preroki s koledarja so imeli visoko ceno. Po vremenu sv. Jerneja se vsa jesen narêja, naj bi še vedno veljalo, čeprav nam je že kar dobro uspelo prekucniti staro navado narave.
Vreme so dobro zaznavale kokoši. Leno so se premikale in nervozno prhutale in se zadirčno oglašale. Ne vem, kako je zdaj, saj jih nikjer več ne vidim. Menda živijo svoje kurje življenje v nekakšnih kurjih gradovih, prisiljene nesti od jutra do jutra.
Otroci. Natančno taki kot muhe, kadar se je ravnalo k dežju. Sitni kot le kaj. Pa učenci z učitelji vred prav takšni.
Uho je ujelo po radiu že pred časom, da v nekaterih bolnišnicah na Nemškem kirurgi ne operirajo ob mlaju. Ne vem, ali to drži ali ne. Vem pa, kako slabe kakovosti je vse, kar se je sušilo v dimniku ali pa je bilo scvrto v maščobo od živali, usmrčene v mlaju. Še vonj mesnin je bil nagravžen. In deževna tla v jesenskem gozdu imajo bistveno drugačen vonj kot v pomladnem.
Ni čudno, če se nam razpoloženje ravna po vremenu, ko pa smo iz zemlje in iz njenih tvarin. Koliko pa lahko z voljo premagamo vse, kar nas priklepa na tvarnost? Njet u vas rodini, njet vam izgnanija pravi Puškin na račun oblakov, ki jih veter podi prek neba; niso odvisni od njegovih čustev, pa tudi od svojih ne.
Za človeka je pa vsak dan sproti neke vrste bojno polje. Ali bo zmagovalec ali poraženec. A da bi se kar povprek izgovarjali na vreme, pomeni, da se prepuščamo v slogu, »naj gre, kamor hoče, naj se srce navriska in izjoče«. Ampak poet svetuje, da poprej, ko je najvišji dan, izmeriš »daljo in nebeško stran«.
Tako smo spet pri sebi in pri svoji volji; dobrovoljno, slabovoljno, svojevoljno se odločamo. Tudi če res podlegamo vremenu, je še manj spodbudno, če se obračamo po vetru. Eno se nanaša na razpoloženje, drugo na značaj.
Všeč mi je pa vremenska hišica. Ko se v suhem ozračju iz nje prikaže olišpana Kranjica, sem tako boljše volje.
Kdor je kdaj imel vsaj za predpasnik zemlje in kako gredo na njej, je vedel, da se mora ravnati po vremenu. Vremenski preroki s koledarja so imeli visoko ceno. Po vremenu sv. Jerneja se vsa jesen narêja, naj bi še vedno veljalo, čeprav nam je že kar dobro uspelo prekucniti staro navado narave.
Vreme so dobro zaznavale kokoši. Leno so se premikale in nervozno prhutale in se zadirčno oglašale. Ne vem, kako je zdaj, saj jih nikjer več ne vidim. Menda živijo svoje kurje življenje v nekakšnih kurjih gradovih, prisiljene nesti od jutra do jutra.
Otroci. Natančno taki kot muhe, kadar se je ravnalo k dežju. Sitni kot le kaj. Pa učenci z učitelji vred prav takšni.
Uho je ujelo po radiu že pred časom, da v nekaterih bolnišnicah na Nemškem kirurgi ne operirajo ob mlaju. Ne vem, ali to drži ali ne. Vem pa, kako slabe kakovosti je vse, kar se je sušilo v dimniku ali pa je bilo scvrto v maščobo od živali, usmrčene v mlaju. Še vonj mesnin je bil nagravžen. In deževna tla v jesenskem gozdu imajo bistveno drugačen vonj kot v pomladnem.
Ni čudno, če se nam razpoloženje ravna po vremenu, ko pa smo iz zemlje in iz njenih tvarin. Koliko pa lahko z voljo premagamo vse, kar nas priklepa na tvarnost? Njet u vas rodini, njet vam izgnanija pravi Puškin na račun oblakov, ki jih veter podi prek neba; niso odvisni od njegovih čustev, pa tudi od svojih ne.
Za človeka je pa vsak dan sproti neke vrste bojno polje. Ali bo zmagovalec ali poraženec. A da bi se kar povprek izgovarjali na vreme, pomeni, da se prepuščamo v slogu, »naj gre, kamor hoče, naj se srce navriska in izjoče«. Ampak poet svetuje, da poprej, ko je najvišji dan, izmeriš »daljo in nebeško stran«.
Tako smo spet pri sebi in pri svoji volji; dobrovoljno, slabovoljno, svojevoljno se odločamo. Tudi če res podlegamo vremenu, je še manj spodbudno, če se obračamo po vetru. Eno se nanaša na razpoloženje, drugo na značaj.
Všeč mi je pa vremenska hišica. Ko se v suhem ozračju iz nje prikaže olišpana Kranjica, sem tako boljše volje.
