Skrb za stvarstvo

Predvajaj

Pregovori običajno ohranjajo/prinašajo pomenljive resničnosti. No, za sledečega sem prepričan, da v sporočilu ni resničen, glede na današnje medčloveške osnose: Homo homini lupusČlovek človeku volk. Volk v medsebojnih razmerjih še zdaleč ni tako zverinski kakor je lahko človek. Spominjam se fotografije, ki prikazuje trop volkov na pohodu. Spredaj gredo najstarejši in bolni člani skupnosti, ki določajo tempo. Če bi hodili zadnji, bi verjetno toliko zaostali, da bi bili lahka žrtev plenilcem. Za slabotnimi volkovi gredo v čredi najmočnejši, ki pazijo na slabotne in so obramna enota. Njim sledijo volkulje in za njimi so zopet močni volkovi, ki so varuhi pred nevarnostmi izza hrbta. Za vsemi pa hodi vodja tropa in to v razdalji, ki mu omogoča pregled nad vsemi. – Zdaj pa pomislimo kako je (v primerjavi z družbeno ureditvijo volkov) na glavo obrnjena človeška družbena ureditev: daleč spredaj se bohotijo voditelji ‘tropa’, za njimi so ostali mogočneži in tisti, ki jim privilegiranost omogočajo, potem je delavski razred in na družbenem robu so ekonomsko neproduktivni. – Ko bomo dosegli volčji standard v medsebojnih odnosih in v odnosu do narave, bomo smeli uporabljati pregovor: Človek človeku volk in njegov pomen bo vsekakor pozitiven.

Človek zahodne civilizacije bi se moral odvrniti iz samopašnosti, prevzetnosti, ki je smrtonosna tudi za tolike oblike življenja in bo končno smrtonosna tudi za njega samega. Zemlja v utripu svojega življenja očitno trpi; v tolažbo ji je lahko dejstvo, da si človek žaga vejo na kateri sedi. Bog odpušča vedno, človek včasih, narava nikoli! »Smo na robu samomora,« opozarja papež Frančišek. Naravne nesreče povezane z vremenskimi pojavi so že 20 let vse pogostejše. Po podatkih ZN so poplave, nevihte in drugi ekstremni vremenski pojavi od leta 1995 ubili že več kot 600.000 ljudi, dodatnih 1,4 milijarde pa je bilo poškodovanih – ostali so brez domov ali pa so nujno potrebovali pomoč.

Ob obisku Črne celine je spregovoril papež Frančišek tudi v Uradu Združenih narodih v Nairobiju. V središče svojega govora je postavil okoljsko vprašanje. Potem, ko je posadil drevo, je poudaril pomen zaščite in odgovornega razpolaganja s plujči sveta. »Podnebje je skupno dobro od vseh in za vse … Podnebne spremembe so svetovni problem z resnim vplivom na prostor, družbo, ekonomijo, distribucijo in politiko ter pomenijo enega glavnih perečih izzivov za človeštvo.« Naš planet je potrebno »pojmovati kot domovino, človeštvo pa kot ljudstvo, ki prebiva v skupnem domu.« Če zares želimo pozitivno spremembo, moramo ponižno sprejeti medsebojno soodvisnost in tisti red, ki se ga lahko priučimo celo iz volčjega tropa.