Zapoved zaradi ljubezni

Predvajaj

Tolikokrat se lahko zgodi, da dojemamo, razumemo in seveda tudi doživljamo božje zapovedi kot nekaj, kar nas omejuje. Marsikdaj si lahko mislimo ali celo očitno izrečemo, da nam Bog z desetimi zapovedmi krati našo svobodo, nas terorizira ali se celo izživlja nad nami. Vendar ali res to drži ali je to dejansko izrazito osebno omejen pogled, ki si ga pač ustvarimo zaradi določenih okoliščin? Nenazadnje nam je to občutje verjetno poznano iz naših otroških ali najstniških let, ko smo se srečali z mejami in omejitvami, ki so nam jih postavili naši starši. Zdaj, kot odrasli lahko verjetno zmoremo prepoznati v vseh zdravo postavljenih mejah in omejitvah ljubezen in skrb naših staršev, medtem ko v dani situaciji, ko smo se kot pubertetniki znašli pred takšno omejitvijo, tega še zdaleč nismo tako doživljali – ravno nasprotno: da nas torej starši terorizirajo, omejujejo in nam kratijo svobodo. In smo sklenili, da ko bomo odrasli, da bomo zajeli življenje z veliko žlico in ne bo nikogar, ki bi nas omejeval. Zdaj vemo, da je resničnost vendarle drugačna.

Gledati na zapovedi kot na prepovedi in omejitve, s katerimi bi nas Bog hotel terorizirati ali se izživljati nad nami in nam kratiti svobodo, je že torej v pravkar omenjeni primerjavi z vzgojo, dejansko čisti nesmisel. Lahko sicer tako doživljamo, a to ni stvarnost. V evangeliju današnje nedelje nam namreč Jezus pravi: »Če me ljubite, boste izpolnjevali moje zapovedi.« Če me ljubite – je tisti poudarek. Stvar je dejansko precej globlja kot se zdi na prvi pogled. Pomagajmo si še enkrat s starševsko vzgojo: če otrok doživlja, da ga imajo starši zares radi, da je ljubljen, cenjen, spoštovan – kar seveda še vedno vključuje tudi zdrave omejitve in prepovedi, potem bo iz tega tudi živel in se razvijal – tudi v pristnem zaupanju, da mu starši želijo dobro. Tako nekako naj bi skušali tudi mi vstopati v odnos z Bogom: če se zavedam, da sem ljubljen, da me ima Bog rad takšnega, kakršen sem, potem ne bom več dojemal zapovedi kot omejevanje svobode; še manj kot nekaj, s čimer bi si – če lahko tako rečemo – zaslužil nebesa, ali pa to, da bi me pač zaradi moje pridnosti in izpolnjevanja zapovedi Bog vendarle imel rad. Pozicija je ravno obratna: če se zavedam, da me ima Bog rad, potem bo moje življenje po zapovedih, moje moralno etično ravnanje samo posledica dejstva, da sem ljubljen. Ker sem torej ljubljen, delam dobro. Predvsem pa vstopam v dojemanje največje zapovedi – to je ljubezen do sebe, do bližnjega in do Boga. Naj torej ostane spodbuda za vse nas: da se ne bi trudili živeti po zapovedih zato, da bi si zaslužili božjo ljubezen; nasprotno: da bi dejansko zaupali in verjeli, da nas ima Bog rad. In da bi iz te zavesti, da smo ljubljeni, izhajalo tudi naše plemenito ravnanje.