Nekoč je živel mož, katerega svetost so občudovali še angeli – vsaj tako pravijo. Toda kljub svoji svetosti se ni zavedal, da je svet. Opravljal je enostavno svoje vsakdanje delo in dobrota, ki je izhajala iz njega, je bila tako naravna kot vonj, ki ga širijo cvetoče rože ali kot svetloba, ki jo daje cestna svetilka.
Njegova svetost je bila v tem, da je postavil na stran preteklost vsake osebe. Znal je videti skozi zunanjost vsakega človeka v središče njegovega bitja. Tako je spoštoval vse, ki jih je srečal, in delil dobroto. V tem ni videl ničesar izrednega, to je bil rezultat njegovega gledanja na ljudi in svet.
Nekega dne mu je angel rekel: »Bog me pošilja k tebi. Povej, kakršnokoli željo imaš, in se ti bo izpolnila. Ali bi želel imeti dar ozdravljanja?« »Ne,« je rekel mož, »ljubše mi je, če Bog ozdravlja sam.« »Ali bi rad spravljal grešnike na pravo pot?« »Ne,« je rekel, »ni moja stvar, da bi se dotikal človeških src. To je delo angelov.« »Ali bi bil rad tak zgled kreposti, da bi te ljudje hoteli posnemati?« »Ne,« je rekel svetnik, »to bi me naredilo za središče pozornosti.«
»Kaj si potem želiš?« je že skoraj malo nestrpno vprašal angel. »Božjo milost,« se je glasil odgovor. »Če imam to, imam vse, kar si želim.« »Ne, moraš prositi za kak čudež,« je vztrajal angel, »ali pa ti bo eden vsiljen.« »Dobro, potem prosim tole: naj delam dobro, ne da bi se tega zavedal.«
Tako je bilo na nebeških dvorih sklenjeno, da se svetnikovi senci podelijo zdravilne lastnosti. Kjerkoli je njegova senca padla na zemljo – pod pogojem, da je bila senca za njegovim hrbtom – so bolniki ozdravljali, zemlja je postajala rodovitna, vodnjaki so se napolnili z vodo in barva se je vrnila v obraze tistih, ki so bili zaznamovani z žalostjo. Toda svetnik o tem ni vedel ničesar, ker je bila pozornost ljudi tako usmerjena v senco, da so pozabili nanj.
Kakšen bi bil svet, če bi si vsi prizadevali, da naša senca, ki predstavlja vsa naša dejanja, drže in besede, nehote oddaja vonj svetosti, zdravilni vonj? Kakšen vonj bo danes širila moja senca, kakšen okus bodo pustile moje besede, kako bodo slišani ljudje okrog mene, kakšen odtis bo pustil moj dotik?
Nekoč je živel mož, katerega svetost so občudovali še angeli – vsaj tako pravijo. Toda kljub svoji svetosti se ni zavedal, da je svet. Opravljal je enostavno svoje vsakdanje delo in dobrota, ki je izhajala iz njega, je bila tako naravna kot vonj, ki ga širijo cvetoče rože ali kot svetloba, ki jo daje cestna svetilka.
Njegova svetost je bila v tem, da je postavil na stran preteklost vsake osebe. Znal je videti skozi zunanjost vsakega človeka v središče njegovega bitja. Tako je spoštoval vse, ki jih je srečal, in delil dobroto. V tem ni videl ničesar izrednega, to je bil rezultat njegovega gledanja na ljudi in svet.
Nekega dne mu je angel rekel: »Bog me pošilja k tebi. Povej, kakršnokoli željo imaš, in se ti bo izpolnila. Ali bi želel imeti dar ozdravljanja?« »Ne,« je rekel mož, »ljubše mi je, če Bog ozdravlja sam.« »Ali bi rad spravljal grešnike na pravo pot?« »Ne,« je rekel, »ni moja stvar, da bi se dotikal človeških src. To je delo angelov.« »Ali bi bil rad tak zgled kreposti, da bi te ljudje hoteli posnemati?« »Ne,« je rekel svetnik, »to bi me naredilo za središče pozornosti.«
»Kaj si potem želiš?« je že skoraj malo nestrpno vprašal angel. »Božjo milost,« se je glasil odgovor. »Če imam to, imam vse, kar si želim.« »Ne, moraš prositi za kak čudež,« je vztrajal angel, »ali pa ti bo eden vsiljen.« »Dobro, potem prosim tole: naj delam dobro, ne da bi se tega zavedal.«
Tako je bilo na nebeških dvorih sklenjeno, da se svetnikovi senci podelijo zdravilne lastnosti. Kjerkoli je njegova senca padla na zemljo – pod pogojem, da je bila senca za njegovim hrbtom – so bolniki ozdravljali, zemlja je postajala rodovitna, vodnjaki so se napolnili z vodo in barva se je vrnila v obraze tistih, ki so bili zaznamovani z žalostjo. Toda svetnik o tem ni vedel ničesar, ker je bila pozornost ljudi tako usmerjena v senco, da so pozabili nanj.
Kakšen bi bil svet, če bi si vsi prizadevali, da naša senca, ki predstavlja vsa naša dejanja, drže in besede, nehote oddaja vonj svetosti, zdravilni vonj? Kakšen vonj bo danes širila moja senca, kakšen okus bodo pustile moje besede, kako bodo slišani ljudje okrog mene, kakšen odtis bo pustil moj dotik?
