Učim se od umirajočih

Izguba in smrt najbližjih je dogodek, ki seže v naše življenje brez predhodne najave in priprave. Nihče ni pripravljen na bolezen ali smrt, a nihče ne more mimo srečanja s koncem življenja in slovesom, ki vse obrne na glavo.

Če se upamo podati na pot sočutja in prisotnosti med bolniki in svojci, med žalujočimi in trpečimi, se bomo iz minljivosti učili spoznavati modrost življenja.

Ob umirajočih najdemo dovolj skritih zakladov, ki nam pomagajo odpreti srce tudi v najbolj bolečih trenutkih življenja.

Lahko povem, da so me umirajoči veliko naučili. Odgrnili so mi zaveso, ki zastira skrivnost življenja in sreče, naučili so me, da nikoli nisi dovolj star, da odmahneš z roko češ – jaz že vse to vem!

Bronnie Ware, Avstralka nemirnega duha, je šele po več letih skrbi za ostarele, bolne in umirajoče ter delu z zapornicami,  našla pot do sebe; zmogla je odpustiti družini in se končno postaviti zase.  Napisala je knjigo o tem, kako so ji umirajoči spremenili življenje. V knjigi opisuje  pet stvari, ki jih ljudje na koncu življenja najbolj obžalujejo. To so:

  1. Želim si, da bi bil zvest sebi in ne bi živel samo za druge.
  2. Želim si, da ne bi toliko delal.
  3. Želim si, da bi upal izraziti svoja čustva.
  4. Želim si, da bi ostal v stiku s prijatelji.
  5. Želim si, da bi si dovolil biti srečnejši.

Ne bom vam razlagala teh 5 resničnih stvari, saj lahko preberete knjigo. Naj vam pa povem, da sem se ob srečanju z umirajočimi, tudi sama naučila še kar nekaj drugih stvari. Tako lahko dodam še 5 svojih spoznanj:

  1. Najvažnejša stvar v življenju so medsebojni odnosi.
  2. Nihče ni tako popoln, da ne bi rabil drugega človeka in njegove pomoči.
  3. Minljivost je del našega življenja in nas uči, kako naj živimo.
  4. Odpuščanje ni samo krepost, ampak notranja ozdravitev.
  5. Če se naučimo izpuščanja stvari, bomo lažje izpustili iz rok tudi svoje življenje.

 

Nisem srečala človeka, ki bi ob smrti hrepenel po svoji bančni knjižici ali dragem avtomobilu, sem pa neštetokrat doživela neskončno željo, srečati in se dotakniti tistih, ki so nam v življenju nekaj pomenili!

Prav tako ni nihče sanjal velike načrte za reševanje sveta, ampak je vsak posameznik hotel urediti, zbrati svoje življenje in popraviti razpoke, ki so nastale v medsebojnih odnosih.

In – najvažnejše zdravilo ob umiranju nikakor niso najnovejši protibolečinski preparati ali najmodernejše medicinske tehnike. Ne, ob smrti je človek najboljše zdravilo!

To je to, kar so me naučili umirajoči in sem jim za ta nauk neizmerno hvaležna.