Spoštovani, živeti brez Boga je težko, živeti z njim pa še težje. Iskreni vedo, o čem govorim, in jim ni v pohujšanje. Kot teologa me veliko ljudi vpraša, kdo bo sodil Bogu, saj v njem vidijo glavnega krivca za zlo. Potem jim povem zgodbo, ki sem jo prebral, in govori o nebeški planjavi, na kateri je iz množice skočila Judinja, odvihala rokav in pokazala vtetovirano številko iz nacističnega taborišča, ter vpila: »Ali Bog sploh ve, kaj je trpljenje?« Iz neke druge skupine je vpila zlorabljena šolarka: »Nisem bila kriva za posilstvo! Zakaj so me tako ponižali?« Pojavila se je tudi neka žrtev iz Hirošime in iznakažen bolnik z artritisom ter človek, ki se je spominjal strašnih bolečin zaradi bolezni raka. Odločili so se, da bodo Bogu sodili, preden bi on sodil njim. Rekli so: »Naj živi na zemlji kot človek, pa bo videl, kako je bilo nam. Naj se rodi kot zaničevan Jud, naj se dvomi o njegovem rojstvu glede starševstva, naj ga izdajo njegovi najbližji prijatelji, naj mu sodi krivična porota, na koncu pa naj čuti strašno agonijo bolečin in osamljenosti ter najkrutejše smrti. In potem naj umre.« Medtem ko so to naštevali, je zavladala tišina. Nihče se ni več ganil, kajti v tistem hipu so spoznali, da je Bog že odslužil vse, na kar so ga obsodili.

Proti Bogu, ki sam trpi, ne moremo protestirati. V svoje roke je vzel najhujšo stvar, ki se je zgodila v zgodovini vesolja; umor Boga na križu je spremenil v najboljšo stvar v zgodovini vesolja, v odrešenje prestopnika. Bog se zateka celo h kaznovanju sebe, samo da ne bi prizadel bližnjega. Edino v krščanstvu je Bog s človekom tudi v trpljenju. Kajti ko me življenje utesnjuje, ne potrebujem razlogov, ampak tolažbo. Ne potrebujem odgovorov, ampak nekoga. Ne potrebujem paragrafov, ampak razumevanje.
Ker vprašanje trpljenja ostaja odprto, končujem z Viktorjem Franklom, ki govori o opici, zaprti v kletki bolniškega oddelka. K njej prihaja zdravnik in ji daje v žilo po injekciji majhne količine strupa. Kasneje se bo iz tega, zahvaljujoč se njenemu trpljenju, razvil protistrup, ki bo mnogim rešil življenje. Opica tega zdravnika doživlja kot mučitelja, a mu iz kletke ne more pobegniti. V svoji razumski omejenosti ne more doumeti, da bo njeno trpljenje rešilo življenja mnogih. Tako tudi jaz ne morem razumeti učinkov trpljenja in najti smisla v njem. Zakaj trpljenje, mi bo jasno šele v večnosti. Za zdaj vem, da Bog ne nalaga na moja pleča bremen zato, da bi mi zlomil tilnik, ampak da bi mi utrdil mišice.

Spoštovani, živeti brez Boga je težko, živeti z njim pa še težje. Iskreni vedo, o čem govorim, in jim ni v pohujšanje. Kot teologa me veliko ljudi vpraša, kdo bo sodil Bogu, saj v njem vidijo glavnega krivca za zlo. Potem jim povem zgodbo, ki sem jo prebral, in govori o nebeški planjavi, na kateri je iz množice skočila Judinja, odvihala rokav in pokazala vtetovirano številko iz nacističnega taborišča, ter vpila: »Ali Bog sploh ve, kaj je trpljenje?« Iz neke druge skupine je vpila zlorabljena šolarka: »Nisem bila kriva za posilstvo! Zakaj so me tako ponižali?« Pojavila se je tudi neka žrtev iz Hirošime in iznakažen bolnik z artritisom ter človek, ki se je spominjal strašnih bolečin zaradi bolezni raka. Odločili so se, da bodo Bogu sodili, preden bi on sodil njim. Rekli so: »Naj živi na zemlji kot človek, pa bo videl, kako je bilo nam. Naj se rodi kot zaničevan Jud, naj se dvomi o njegovem rojstvu glede starševstva, naj ga izdajo njegovi najbližji prijatelji, naj mu sodi krivična porota, na koncu pa naj čuti strašno agonijo bolečin in osamljenosti ter najkrutejše smrti. In potem naj umre.« Medtem ko so to naštevali, je zavladala tišina. Nihče se ni več ganil, kajti v tistem hipu so spoznali, da je Bog že odslužil vse, na kar so ga obsodili.

Proti Bogu, ki sam trpi, ne moremo protestirati. V svoje roke je vzel najhujšo stvar, ki se je zgodila v zgodovini vesolja; umor Boga na križu je spremenil v najboljšo stvar v zgodovini vesolja, v odrešenje prestopnika. Bog se zateka celo h kaznovanju sebe, samo da ne bi prizadel bližnjega. Edino v krščanstvu je Bog s človekom tudi v trpljenju. Kajti ko me življenje utesnjuje, ne potrebujem razlogov, ampak tolažbo. Ne potrebujem odgovorov, ampak nekoga. Ne potrebujem paragrafov, ampak razumevanje.

Ker vprašanje trpljenja ostaja odprto, končujem z Viktorjem Franklom, ki govori o opici, zaprti v kletki bolniškega oddelka. K njej prihaja zdravnik in ji daje v žilo po injekciji majhne količine strupa. Kasneje se bo iz tega, zahvaljujoč se njenemu trpljenju, razvil protistrup, ki bo mnogim rešil življenje. Opica tega zdravnika doživlja kot mučitelja, a mu iz kletke ne more pobegniti. V svoji razumski omejenosti ne more doumeti, da bo njeno trpljenje rešilo življenja mnogih. Tako tudi jaz ne morem razumeti učinkov trpljenja in najti smisla v njem. Zakaj trpljenje, mi bo jasno šele v večnosti. Za zdaj vem, da Bog ne nalaga na moja pleča bremen zato, da bi mi zlomil tilnik, ampak da bi mi utrdil mišice.

Daniel Brkič