Diogen, filozof iz 5. stol. pr. Kr., je zagovarjal preprost način življenja brez nepotrebnih dobrin in udobja, kar je ponazarjal s svojim zgledom, saj se je odločil živeti kar v sodu. Zelo je cenil ljudi, ki niso bili sužnji materialnim stvarem in so se zadovoljili le s tistim, kar je bilo nujno potrebno za življenje. Še zlasti pa je poudarjal, da je za dobro življenje potreben zlasti stanoviten človek, ki bo skrbel za dušne vrednote in jih udejanjal v svetu.
Za dobro življenje je po njegovem mnenju treba uriti tako telo kot dušo. Zaradi tega se je Diogen čudil posameznikom, ki so se ukvarjali s tegobami drugim, za svoje težave pa se niso zmenili – »in čudil se je glasbenikom, da imajo strune na liri dobro uglašene, medtem ko so v svojih dušah tako razglašeni; /…/ govorniki se, kakor pravijo, zavzemajo za pravičnost, v njihovih dejanjih je pa ni nikjer; še celo pohlepneži imajo kaj povedati proti denarju, nasititi se ga pa kar ne morejo. /…/ Tudi to ga je spravljajo v jezo, da ljudje bogovom darujejo s prošnjami za zdravje, pa se že med samo daritvijo gostijo zdravju na škodo.« Diogen je torej opozarjal na razhajanje med tem, kaj ljudje govorijo in kaj dejansko počnejo, in stalno razkrival njihovo dvoličnost.
To ponazarja tudi anekdota, ko čuvaji templja, ki so pri kraji zasačili enega od oskrbnikov, tega vlekli stran, Diogen pa je ob tem pripomnil: »Malega tatu so zgrabili veliki tatovi.« S takimi pripombami je želel ljudem pokazati, da nimajo vrednot, za katere si na videz prizadevajo in jih hvalijo. Zelo znana je tudi prigoda, ko je hodil po trgu s svetilko v rokah in govoril, da išče človeka. In druga anekdota, ko se je nekoč vrnil v mesto in ga je nekdo vprašal, kolikšna množica se je zbrala v Olimpiji, Diogen pa je odgovoril: »Množica je ogromna, ljudi pa ni prav veliko.« Ker je imel sam v nasprotju z ostalimi someščani zelo visoke moralne standarde, velika večina pa ni spoštovala nobenih vrednot, je menil, da si ne zaslužijo poimenovanja človek. S tem je povezana tudi naslednja prigoda: ko je nekoč zajtrkoval na trgu, ga je zbrana množica ozmerjala, da je kot potepuški pes, on pa jim je zabrusil nazaj: »Vi ste psi, ker ste se zbrali okrog mene, ko zajtrkujem.«
Ob takih in podobnih priložnostih je torej Diogen razkrival pokvarjenost in dvoličnost svojih someščanov, medtem ko si je sam prizadeval, da bi vselej tudi z dejanji ponazarjal vrednote, ki jih je zagovarjal.
Diogen, filozof iz 5. stol. pr. Kr., je zagovarjal preprost način življenja brez nepotrebnih dobrin in udobja, kar je ponazarjal s svojim zgledom, saj se je odločil živeti kar v sodu. Zelo je cenil ljudi, ki niso bili sužnji materialnim stvarem in so se zadovoljili le s tistim, kar je bilo nujno potrebno za življenje. Še zlasti pa je poudarjal, da je za dobro življenje potreben zlasti stanoviten človek, ki bo skrbel za dušne vrednote in jih udejanjal v svetu.
Za dobro življenje je po njegovem mnenju treba uriti tako telo kot dušo. Zaradi tega se je Diogen čudil posameznikom, ki so se ukvarjali s tegobami drugim, za svoje težave pa se niso zmenili – »in čudil se je glasbenikom, da imajo strune na liri dobro uglašene, medtem ko so v svojih dušah tako razglašeni; /…/ govorniki se, kakor pravijo, zavzemajo za pravičnost, v njihovih dejanjih je pa ni nikjer; še celo pohlepneži imajo kaj povedati proti denarju, nasititi se ga pa kar ne morejo. /…/ Tudi to ga je spravljajo v jezo, da ljudje bogovom darujejo s prošnjami za zdravje, pa se že med samo daritvijo gostijo zdravju na škodo.« Diogen je torej opozarjal na razhajanje med tem, kaj ljudje govorijo in kaj dejansko počnejo, in stalno razkrival njihovo dvoličnost.
To ponazarja tudi anekdota, ko čuvaji templja, ki so pri kraji zasačili enega od oskrbnikov, tega vlekli stran, Diogen pa je ob tem pripomnil: »Malega tatu so zgrabili veliki tatovi.« S takimi pripombami je želel ljudem pokazati, da nimajo vrednot, za katere si na videz prizadevajo in jih hvalijo. Zelo znana je tudi prigoda, ko je hodil po trgu s svetilko v rokah in govoril, da išče človeka. In druga anekdota, ko se je nekoč vrnil v mesto in ga je nekdo vprašal, kolikšna množica se je zbrala v Olimpiji, Diogen pa je odgovoril: »Množica je ogromna, ljudi pa ni prav veliko.« Ker je imel sam v nasprotju z ostalimi someščani zelo visoke moralne standarde, velika večina pa ni spoštovala nobenih vrednot, je menil, da si ne zaslužijo poimenovanja človek. S tem je povezana tudi naslednja prigoda: ko je nekoč zajtrkoval na trgu, ga je zbrana množica ozmerjala, da je kot potepuški pes, on pa jim je zabrusil nazaj: »Vi ste psi, ker ste se zbrali okrog mene, ko zajtrkujem.«
Ob takih in podobnih priložnostih je torej Diogen razkrival pokvarjenost in dvoličnost svojih someščanov, medtem ko si je sam prizadeval, da bi vselej tudi z dejanji ponazarjal vrednote, ki jih je zagovarjal.
