Revija Zaliv in Boris Pahor, predsednik Brglez in podpora koroškim Slovencem, Karl Vouk in lužiški Srbi, Velika vojna in Slovenci v Karlovcu, dvojezični porabski šoli in madžarske oblasti

Zgodovina bo ocenila pomen odkritja spomenika tržaškemu pisatelju Boris Pahor v Ljubljanskem parku Tivoli, ki buri duhove predvsem v Slovenji. Ob odkritju spomenika je v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti potekal simpozij o pomenu tržaške revije Zaliv, ki je izhajala med letoma 1966 in 1990, in jo je skupaj s sodelavci urejal prav Boris Pahor. Zaradi intervju, ki ga je Boris Pahor za posebno številko revije naredil z Edvardom Kocbekom leta 1975 in v katerem je Kocbek javno obsodil povojne poboje domobrancev, je nastala afera, revijo Zaliv so v tedanji Jugoslaviji prepovedali tako kot vstop Pahorju v državo.

Več o pomenu revije Zaliv v oddaji pove tržaška Slovenka Tatjana Rojc, literarna zgodovinarka, ki je napisala več del tako o Borisu Pahorju kot Alojzu Rebuli, še enem pomembnem tržaškem Slovencu, ki je sourejal revijo.

Zametki revije segajo že povojno obdobje, saj so kulturniki vedno čutili potrebo po revijalnem prostoru, v katerem se soočajo s problemi sodobnega časa. Revija Zaliv je zrasla v resnično sodobno tribuno, kjer so našli prostor ljudje, ki so pošteno razmišljali in razpravljali o najbolj žgočih in najbolj sodobnih problemih slovenske družbe, pripoveduje Tatjana Rojc.

V eni prvih številk je Boris Pahor zapisal, da je revija odprta vsaki razsodni besedi, za katero si avtor upa prevzeti odgovornost. Članki, ki jih je v njej Pahor pisal pred več kot 25 leti, pa bi bili lahko objavljeni tudi danes, je navrgel pisatelj na simpoziju.

Boris Pahor je vseskozi zagovarjal osvobodilno fronto in bil odločno proti kolaborantom, ki v reviji Zaliv niso mogli objavljati.

“Pahor je bil vedno zagovornik osvobodilna fronte in to ostaja še danes, ne more pa se človek, ki so ga na lastnem domu v Trstu aretirali domobranci, strinjati z njihovo politiki. Je pa res, da je tudi njegova veličina v tem, da se je uprl pokolu nedolžnih kljub temu, da je bil njihova žrtev.”

Na Primorskem so bili vsi za osvobodilno fronto, in to dobesedno vsi, pojasnjuje Tatjana Rojc, tudi cerkev, niso pa nikoli razmišljali o totalitarnem sistemu, ampak zgolj o demokraciji.

Zaradi posebne številke revije Zaliv, posvečene Edvardu Kocbeku, so plačali mnogi; plačal je Edvard Kocbek, Alojz Rebula, Boris Pahor, Viktor Blažič, Miklavčič, drugi sodelavci, nekateri celo z zaporom:

“Seveda je bilo pogrebno vzdušje v Borisu Pahorju, ko so mu dali žig, da ne sme prestopiti meje z Jugoslavijo, njemu, ki je žrtvoval dve leti svojega življenja v taborišču.”

Fašizem, na katerega vseskozi opozarja tržaški pisatelj, ki bo avgusta letos praznoval 104 rojstni dan, pa je tema, ki je vedno znova aktualna, je nevarnost, ki se poraja vedno znova, s strinja Tatjana Rojc:

“Na novo bi morali premisliti besedo evropa in besedo svobodna. Smo državljani Evrope, ker stopamo po stopinjah tistih, ki so veliko žrtvovali zato, da smo mi lahko danes svobodni. To se marsikdaj pozablja in mislim, da imamo zato tudi dolžnost opozarjati na to, da se vse večkrat vračamo k tem temam in temu zgodovinskemu spominu.”

Daljšemu pogovoru s Tatjano Rojc, tržaško Slovenko, ki dobro pozna tako življenje in delo Borisa Pahorja kot Alojza Rebule, lahko slišite v tokratni oddaji.

Notifikacija nasledstva avstrijske državne pogodbe je notranje politična zadeva Slovenija, pravi predsednik državnega zbora doktor Milan Brglez, ki je z obiskom v Avstriji podprl prizadevanja koroških Slovencev za njihovo formalno priznanje tudi v novi koroški deželni ustavi. Čas obiska ni bil naključno izbran in sporočilo je doseglo naslovnike, pravi. Kaj pa ga je najbolj presenetilo? Prisluhnite!

O podobnostih in razlikah med koroškimi Slovenci in lužiškimi Srbi, manjšino v Nemčiji, se pogovarjamo z likovnim umetnikom Karlom Voukom.

V Narodnem muzeju Slovenije na Muzejski ploščadi na Metelkovi v Ljubljani so namreč do 25.4.2017 na ogled njegova dela z naslovom Lužiški cikli.

Razstava, sestavljena iz dveh delov, prikazuje avtorjev pogled ne le na zalite rudniške kope v Lužicah in preselitev številnih lužiških Srbov temveč tudi odnos države do narodne skupnosti. In pri tem se je težko izogniti iskanju primerjav s koroškim Slovenci.

Prav osebna izkušnja in občutljivost za narodne skupnosti se kaže tudi v delih Karla Vouka ter v zanimanju za lužiške Srbe, ki so po njegovem, preveč “cagavi”. To je za umetnika, ki se je namesto arhitekturi raje posvetil svoji ljubici – likovni umetnosti – in ima uporništvo v genih, razumljivo.

Ponosen pa je tudi na delovanje celovške Hiše umetnikov, kjer je podpredsednik, ki se lahko pohvali s sedmimi razstavami vsako leto, kar je za razmere na avstrijskem Koroškem in varčevanje odlično.

v pogovoru s predsednikom državne slovenske samouprave Martinom Ropošem preverjamo, kako je s financiranjem dveh dvojezičnih osnovnih šol v Porabju. Zadovoljen je, saj so prvič s pristojnimi madžarskimi oblastmi podpisali petletno pogodbo o sofinanciranju.

Pridružimo pa se tudi Slovencem v Karlovcu, kjer so ob praznovanju desetletnice vnovičnega delovanja v tamkajšnji mestni knjižnici, kjer imajo tudi slovenski program, predstavili dvojezično knjigo uglednega meščana slovenskih korenin, prof. dr. Mirka Butkovića Velika vojna na Soči in slovenski Primorci v Karlovcu, v kateri je raziskoval tudi svoje korenine. To je bila priložnost, da osvetlim tudi žrtve Karlovčanov na Soški fronti in v slovenskem Primorju, pripoveduje Marjani Mirković:

“Želel sem tudi opisati vpliv slovenskih Primorcev na Karlovec, v okviru zgodbe o Andreju Jakilu kot tovarnarju. Še pred prvo svetovno vojno je tu kupil tovarno usnja, ki je bila v vojnem času ključnega pomena: njegova druga tovarna, v Vipavi,  je bila ravno na bojišču, zato so vse delavce umaknili v Karlovec, kamor je takrat prišlo veliko slovenskih družin. Po koncu vojne so se številne izmed njih vrnile in si znova postavile domove, toda ko je prišel fašizem niso mogli prenesti tega fašističnega nasilja in so posamično prebežali znova v Karlovec.”

Profesor Mirko Butković se je pogovarjal s temi družinami ali njihovimi potomci ter tako zbral številna pričevanja, ki bi lahko kmalu izginila ali se izgubila. Eden od recenzentov dr. Danko Plevnik, pa opozarja tudi na natančno arhiviranje podatkov o družinah in pomen tovarnarja Jakila:

“Več družin slovenskega rodu se je udomačilo v Karlovcu, člani so postali ugledni meščani, zdravniki, profesorji itd., on jih je povezoval, ker je ustanovil slovenska društva, jih financiral, tako da so imeli Slovenci v njem velikega podpornika, veliko ime, ne zgolj v kulturnem pogledu, tudi s strani industrije, ker je zaposloval veliko Slovencev, ki so pribežali s tistega dela Slovenije.”

Več o knjigi in življenju Slovencev v Karlovcu pa lahko slišite v tokratni oddaji!

Mateja Železnikar