7. aprila leta 1994 se je po več desetletnih socialnih nasprotjih, vstajah, in več fazah državljanske vojne, v kateri je bilo ubitih več deset tisoč ljudi, več sto tisoč pa jih je zbežalo iz države, v Ruandi začel najbolj množičen poboj manjšinskih Tutsijev in zmernih Hutujcev, ki niso želeli sodelovati v množičnem, 100 dnevnem pokolu, v katerem je, če upoštevamo različne ocene, življenje izgubilo skoraj milijon ljudi. Ubijanje Tutsijev, na katerega so se ekstremistične organizacije pripravljale kar nekaj let – med ljudi so denimo razdeljevale mačete in urile mlade vojake z izgovorom, da gre za civilno zaščito – so pojmovali kot končno rešitev problema. Med drugim so bile Hutujske sile vzpostavile novo radijsko postajo RTLMC, ki je namesto prejšnjega nacionalnega programa Radio Ruanda, začela širiti rasistično propagando, med trajanjem genocida pa je sproti obveščala Hutujce o položajih ruandske domoljubne fronte in gibanju civilnega prebivalstva.
Osrednja politična hutujska elita, pripadniki ruandske vojske in žandarmerije in hutujski paravojaški milici so izrabili sestrelitev letala 6. aprila 1994, na katerem sta bila takratna ruandski in burundski predsednik. Njun uboj je tako postal povod za genocid. Znano je, da je bil mednaroden odziv na ruandsko klanje, medtem, ko je tudi v Bosni divjala vojna, zelo počasen, zadržan in neustrezen, predvsem zaradi zaščite interesov in privilegijev – te je imela predvsem Francija, ki je bila v genocid neposredno vpletena z urjenjem vojakov in svetovanjem režimu še pred usodnimi meseci, razlago za mlačnost drugih pa si je mogoče razložiti s strateško nepomembnostjo Ruande in pomanjkanjem naravnih bogastev v tej afriški deželi.
Združeni narodi so torej 7. april razglasili za dan spomina na žrtve ruandskega genocida, ki ni edini tak obračun prejšnjega stoletja, velja pa za enega najbolj krvavih. Več v oddaji Kulturni fokus, v kateri bo govora tudi o literaturi, ki tematizira genocid v Ruandi in afriških literaturah nasploh.
