Ekološko uničenje v palmini senci

foto: Wikimedia

Piškoti, margarina, čips, slaščice, zmrznjena in vnaprej pripravljena hrana, kozmetika, detergenti, sveče – seznam tako rekoč nima konca. Polovica vseh izdelkov v supermarketih vsebuje palmovo olje oziroma maščobo, pri piškotih pa se ta številka povzpne kar na 80 odstotkov.

Razlog za tako veliko prisotnost se skriva v kakovosti palmove maščobe, predvsem pa v nizki ceni. Palma je nadvse donosna; njeni plodovi vsebujejo kar 50 odstotkov maščobe – s tem daleč prekaša vse druge rastline, iz katerih pridobivamo olja. Toda ključni razlog za nizko ceno in hkrati za hudo ekološko opustošenje, ki spremlja proizvodnjo palmovega olja, je način, kako palme danes gojijo.

Plantaže, ki požirajo deževni gozd

V zadnjih desetletjih je oljna palma, ki sicer izvira iz zahodne Afrike, zavzela obsežna območja Malezije in Indonezije, ki sta danes največji svetovni proizvajalki palmovega olja. Plantaže palm se širijo predvsem na račun tropskega gozda, ki ga krčijo z neverjetno naglico, poudarja Martin Wilderberg iz avstrijske nevladne organizacije Global 2000, ki je lansko poletje v okviru raziskave ozadja trgovine s palmovim oljem obiskal Indonezijo.

V devetdesetih letih 20. stoletja je bilo na svetu 6 milijonov hektarov nasadov palme, danes jih je več kot 18 milijonov, od tega 14 v Indoneziji in Maleziji. Za občutek, kako hitro se plantaže širijo, naj povem, da Indonezija namerava do leta 2020 podvojiti površino svojih plantaž. Predvidevajo namreč, da se bo morala proizvodnja na svetovni ravni do leta 2040 podvojiti, da bi zadostila povpraševanju.

Posekani gozdovi na Sumatri

foto: Wikimedia

Pri tej hitrosti utegne tretji največji deževni pragozd na planetu, ki je nekdaj prekrival večino malezijskega polotoka in indonezijske otoke, izginiti v dveh desetletjih. Že danes so posekani gozdovi in neskončna zelena prostranstva nasadov realnost Sumatre in drugih indonezijskih otokov. Vplivu širjenja plantaž se tamkajšnje prebivalstvo ne more izogniti, razlaga svoje izkušnje Martin Wildenberg.

V Indoneziji smo bili lansko poletje. Obiskali smo več vasi na območjih, na katerih posledice širjenja palmovih plantaž neposredno občutijo na svoji koži in so z lastniki plantaž v sporu. Tamkajšnje prebivalstvo ima namreč številne težave. Podjetja si prisvajajo zemljo, na kateri si ljudje že vrsto rodov gojijo osnovne pridelke za preživetje. V Indoneziji namreč kmetje po večini nimajo uradnih dokumentov o lastništvu zemlje, podjetja pa si z lahkoto pridobijo koncesije za plantaže. To gre tudi z roko v roki s korupcijo, kajti krajevne oblasti podjetjem po večini pomagajo tudi s policijo in vojsko.

Dolivanje  palmovega olja na ogenj podnebnih sprememb

Posledice intenzivnega izsekavanja tropskega pragozda na koncu občutimo vsi. Vpliv industrijske proizvodnje palmovega olja na podnebne spremembe je občuten, pravi Živa Kavka Gobbo, predsednica Društva za sonaravni razvoj Focus.

Vpliv plantaž na izpuste ogljikovega dioksida je močno odvisen od tega, na kakšnem območju palme rastejo, razlaga Martin Wildenberg.

Če se palme zasadijo na degradirano zemljo, recimo na opuščena zemljišča, seveda zmanjšujejo količino CO2, tako kot pač vse rastline. Če pa se za nasade poseka tropski gozd in še posebno če gre za šotišča – to je v Indoneziji zelo pogosto – so izpusti CO2 izjemno visoki. Če recimo za biogorivo uporabite olje palme, ki je zrasla na taki šotni zemlji, so izpusti višji, kot če bi uporabili fosilna goriva.

To je še posebno problematično, ker se znaten delež palmovega olja uporablja za biogorivo na evropskem trgu. Evropska unija si je 10-odstotni delež biogoriv v transportu zadala prav z namenom, da bi tako pomembno zmanjšala izpuste, ki so v prometu še posebno visoki. Toda brez temeljitega spremljanja, kako in na katerih površinah gojijo rastline v ta namen,  so nastali stranski učinki, ki so problem celo poglobili.

Plantaže oljnih palm na Javi

foto: Wiki media

Biogoriva načelno lahko prispevajo k temu, da ne škodujemo podnebju. Vendar ne gre za najboljšo rešitev in primerna proizvodnja zahteva veliko pozornosti. Poljedelstvo je vendarle namenjeno predvsem pridelovanju hrane. Seveda lahko delež namenimo tudi proizvodnji energije, vendar moramo izredno paziti. Prav primer oljnih palm nazorno kaže, da imajo lahko biogoriva višji ogljični odtis kot fosilna.

Ko gorijo gozdovi tisočletja

Čeprav je tako rekoč nemogoče izmeriti škodo, ki jo prinaša izginjanje pragozdov – tako zaradi izgube neprecenljivih živalskih in rastlinskih vrst kot zaradi vloge, ki jo imajo pljuča zemlje pri spreminjanju ogljikovega dioksida v kisik, in ta je v obdobju podnebnih sprememb pomembnejša kot kdaj prej – spremljajo izginjanje indonezijskih pragozdov tudi stalni požari, ki so že vsakoletna značilnost Indonezije v sušni dobi. Martin Wildenberg:

Požari so povezani s plantažami in izsuševanjem šotišč. Izsušena šotna zemlja namreč pomeni zalogo lesa, ki se je nabirala stoletja in tisočletja. Zlahka se vname in ko se tak požar začne, ga je izjemno težko pogasiti. Tedne in mesece lahko gori oziroma tli pod površjem. Tak požar pravzaprav pomeni, da ne gori samo en gozd, ampak gozdovi vsega tisočletja. Prispevek teh požarov k podnebnim spremembam je izjemen. Poleg tega gre za čisto konkretno težavo za vse ljudi, ki prebivajo na širšem območju, torej ne samo v Indoneziji – tudi v Maleziji in Singapurju imajo zaradi smoga številne zdravstvene težave.

Najobsežnejša tovrstna katastrofa se je zgodila leta 2015, ko je od julija do oktobra na Sumatri in Borneu zgorelo 260 000 hektarov gozdov, po količini izpustov CO2 pa je Indonezija v času požarov celo prekosila gospodarstvo Združenih držav Amerike. Leto 2015 je bilo nekaj posebnega tudi zaradi sušnega učinka el Niña, Indonezija pa se kar vsako leto spopada z obsežnimi požari – tudi v bolj deževnih letih.

 

Kakšna je moč kupcev

Vrnimo se domov in k svojim nakupovalnim navadam. Polne police najrazličnejšega blaga z vseh koncev sveta so postale nekaj samoumevnega. Koliko so pravzaprav odveč, ni vprašanje, ki bi bilo v skladu s trenutno prevladujočim gospodarskim modelom. Kaže pa se tudi v nas, kupcih, razmišlja filozof Friderik Klampfer.

Čeprav je ravnanje nas porabnikov zelo pomembno, je le del sestavljanke, ki bi prinesla resnično spremembo. Tako je zasnovana tudi mednarodna akcija Supply Change, ki si prizadeva spremeniti način, kako trgovske verige danes delujejo v svetu. Zavedanje porabnikov, kaj se dogaja na drugem koncu sveta, je ključno, vendar je le prvi korak.

»Mislim, da so akcije, kot je Supply Change, zelo učinkovite pri uvajanju sprememb. Predvsem zato, ker se ne obračajo samo na porabnike, ampak tudi na podjetja in politične odločevalce. Nagovarjati je treba vse tri strani. Seveda lahko mi kupci marsikaj dosežemo s svojimi nakupnimi odločitvami. Ampak želeli bi spodbuditi ljudi ne samo k temu, da se vidijo kot etični porabniki, ampak da delujejo kot državljani. Vsak ima veliko širše možnosti za vplivanje kot samo svoje nakupne navade. Lahko recimo pišete svojim trgovcem, jim zastavljate vprašanja in jim tako pokažete, da vas te stvari zanimajo in so za vas pomembne. Prav tako se lahko obrnete na svoje politične predstavnike, lahko podprete nevladne organizacije in podpisujete peticije, vse to lahko storite kot porabniki in državljani. Vseeno pa mislim, da to ni dovolj. Podjetja so tista, ki se morajo spremeniti. Zanje je zelo udobno, da le čakajo, da jih bodo ljudje k čemu spodbudili, vendar menim, da so sama odgovorna za svoje ravnanje in seveda morajo tudi politični odločevalci vzpostaviti okvire, ki bi ekonomijo prisilili k odgovornejšemu ravnanju,« pravi Martin Wilderberg.

Če se ne bo čisto nič spremenilo, ne bodo izginili le deževni gozdovi v jugovzhodni Aziji. Plantaže oljnih palm se počasi že širijo tudi v Amazonijo in zahodno Afriko. In seveda niso edina poljščina, ki izriva tropski gozd. Pljuča planeta brez dvoma trpijo za hujšo obliko raka. Zdravilo sicer imamo, s terapijo pa bomo – zaradi bolj kratkoročnih interesov – še malo počakali.