Iluzija romantične ljubezni

Predvajaj

foto: *nacnud*

Ljubezen je čustvo, ki nas veže na silovit način. »Ni sonca brez svetlobe in ne človeka brez ljubezni,« je zapisal že Wolfgang Goethe. Na piedestal smo povzdignili romantično ljubezen. Spremlja nas že od pravljic dalje. Po njej hrepenimo, si jo želimo; romantična ljubezen naj bi izpolnila in osmislila naše življenje.

»Ko si zaljubljen, bi lahko storil tudi kaj norega,« pravi svetovno znana antropologinja Helen Fisher. »Za ljubezen živimo, ubijamo, zanjo umremo. Gre za zelo močan sistem v človeških možganih. Pravzaprav za enega najmočnejših sistemov, ki je veliko močnejši tudi od strahu.«

V tokratni Intelekti se sprašujemo, ali ni romantična ljubezen zgolj mit, iluzija. Razmišljajo: antropologinja Helen Fisher, psihoterapevtka Sanja Rozman, aktivistka in feministka Ada Černoša, biokemik Jan Lonzarić, nevroznanstvenik Gregor Majdič in psiholog Andrej Perko.

Močan sistem

Antropologinja Helen Fisher že vrsto let preučuje dogajanje v človeških možganih ter piše o ljubezni, poželenju in spolnosti:

»Romantična ljubezen je eden od treh sistemov v možganih, ki so se razvili za namen parjenja in razmnoževanja. Spolno poželenje, kot prvi od sistemov, spodbuja k iskanju različnih partnerjev, romantična ljubezen pa omogoča, da se istočasno osredotočiš na zgolj eno osebo. Tretji sistem v možganih so občutki močne navezanosti, ki pomagajo, da s to osebo ostaneš vsaj prva leta otrokovega življenja. Od teh treh temeljnih sistemov v možganih – poželenja, romantične ljubezni in navezanosti – sem preučevala zaljubljenost z romantično ljubeznijo. Ljudem, ki so bili sveže zaljubljeni, tistim, ki so bili zavrnjeni, in osebam v dolgotrajnih ljubezenskih zvezah, smo slikali možgane. Ugotovili smo, da se med zaljubljenostjo aktivira majhno področje na meji med možgani in možganskim deblom. Izloči se živčni prenašalec dopamin, ki spodbudi druga območja možganov, da sprožijo obsesivno razmišljanje o ljubljeni osebi ter omogočijo osredotočenost, hrepenenje in željo, da bi osvojili to nagrado.«

Doktorica Fisher romantične ljubezni ne razume le kot močno čustvo, temveč kot pomemben motivacijski sistem, ki se je pred dvema milijonoma let v človeških možganih razvil iz bioloških potreb.

»Neverjetno je, česa vsega so ljudje zmožni, ko so zaljubljeni. Iz vidika Darwinove evolucije se osredotočiš in upaš na največjo nagrado v življenju – partnerja za parjenje. Zato me ne preseneča, da imamo v možganih ta tako zelo močan sistem, ki se lahko sproži kadarkoli.«

Ko sta skupaj dvajset let in več

Zaljubljenost v dolgoletnem razmerju?

»Ljudje po vsem svetu verjamejo, da zaljubljenost, romantična ljubezen po nekaj mesecih ali letih preprosto zamre. Strasti ni več, od zaljubljenosti preideš k navezanosti na ljubljeno osebo, ki je topla in udobna. Občutiš neko kozmično povezanost, ne pa več močne romantične ljubezni. Po mojem mnenju se to dogaja pogosto, vendar pa se v uspešnem razmerju občutki romantične ljubezni vedno znova pojavijo. To pravim na podlagi študije, ki smo jo izdelali prvi na svetu.
Z magnetno resonanco smo slikali možgane sveže zaljubljenih. Med njimi je bilo veliko petdeset- in šestdesetletnikov, ki so bili poročeni že več kot 20 let in imajo odrasle otroke, vendar so še vedno noro zaljubljeni v svoje partnerje. Ne le, da jih ljubijo, ampak so vanje še vedno tudi zaljubljeni. Z magnetno resonanco smo odkrili, da je pri njih področje v možganih, ki je zadolženo za romantično ljubezen, še vedno zelo dejavno.
Skratka, slikali smo 15 ljudi, starih od petdeset do šestdeset let, ki so vztrajali, da so še vedno noro zaljubljeni v svoje dolgoletne partnerje. Pri njih smo zaznali aktivnost v istih predelih možganov kot pri pravkar zaljubljenih. Torej je romantična ljubezen po vse teh letih še vedno mogoča!«

Vendar ob tem raziskovalka opozarja tudi na nekatere razlike.

»Ko si sveže zaljubljen do ušes in čez, so možgani dejavni tudi v področjih za tesnobnost. Prevevajo te tesnobni občutki: zakaj me ni poklical, zakaj sem mu to rekla, ali sem nemara predebela, ali bi to morala storiti, zakaj nisem oblekla tega … Po enaindvajsetih letih zakona pa nisi več tako zelo tesnoben, saj so možganska področja za anksioznost pri starejših manj aktivna. Namesto tega smo pri petdeset- in šestdesetletnikih zaznali aktivnost v predelih za mirnost in za ublažitev bolečine. Torej, v osnovi lahko ostaneš zaljubljen tudi na dolgi rok. S slikanjem smo dokazali, da je to mogoče; da se ob dolgotrajni zaljubljenosti aktivirajo vsi trije sistemi. To pomeni, da si še vedno želiš spolnih odnosov z ljubljeno osebo, želja po seksu je zelo prisotna in ves čas še vedno čutiš močno navezanost.
Občutki romantične ljubezni pridejo in grejo. Na primer, na dopustu je vse novo, kar spodbudi dopaminski sistem, spet čutiš močna ljubezenska čustva do svojega dolgoletnega partnerja. Kljub temu pa sklepam, da je začetna, prva zaljubljenost le nekoliko drugačna od dolgotrajne zaljubljenosti. Na začetku ne moreš spati in jesti, o osebi ne moreš nehati razmišljati, do nje si zelo zaščitniški, rad bi jo osvojil. Na začetku razmerja je vse veliko bolj intenzivno in silno, pozneje pa ne.«

Poliamorija

Raziskovalci izpostavljajo, da ima vsaka nova generacija nove potrebe in želje, zato v nekem trenutku koncept romantične ljubezni ni več ustrezno opisal realnosti vseh odnosov med ljudmi. Nekatere med njimi ustrezneje opišemo z izrazom poliamorija. To je oblika partnerstva, ki temelji na širšem krogu dolgotrajnih ljubezenskih stikov. Ti so organizirani na iskren in sporazumen način. Helen Fisher:

»Poliamorija je zelo zanimiva. To ni nekaj novega, vendar je v zadnjem času postala priljubljena tema pogovorov. Poliamorija je bila tradicionalno prisotna pri starejših ljudeh, srečno poročenih, ki so bili močno navezani na svoje partnerje. Z njimi so najverjetneje imeli tudi zadovoljujoče spolne odnose, vendar so si kljub temu želeli še občutka močne zaljubljenosti. Dogovorili so se, da bodo popolnoma odkriti, da si bodo zaupali vse, in se tako spustili v romanco z nekom drugim. Z dolgoletnim partnerjem so delili močno navezanost, hkrati pa so se predali tudi drugim. Tako je bilo v mojih časih, pred tridesetimi, štiridesetimi leti.
Danes so mladi znova obudili poliamorijo. Večina jih ni poročena, pravijo, da so zaljubljeni v več ljudi. Menim, da najverjetneje niso zaljubljeni v tri ali štiri ljudi, saj jim možgani tega ne omogočajo. Vendar pa do nekaterih ali celo vseh čutijo nekakšno romanco, povezanost z njimi. In temu rečejo poliamorija.

Antropologinja poudarja, da je poliamorija vedno tudi stvar dogovora.

»Poliamorija zato, ker so glede tega odkriti. Vsi namreč vedo za razmerja med vsemi. Vendar pa se bodo sčasoma noro zaljubili le v enega izmed njih, postali posesivni in tudi ljubosumni, saj je sistem romantične ljubezni tesno povezan z ljubosumjem. Ko si v nekoga zaljubljen, ga hočeš samo zase.
Menim, da velika večina teh mladih ljudi, ki so poliamorni, eksperimentira z različnimi osebami. Do treh ali štirih čutijo močno navezanost. Predvidevam pa, da niso strastno, noro zaljubljeni v vse tri ali štiri. Morda v enega od trojice, do drugih dveh pa čutijo le privrženost in povezanost.
Rekla bi, da večina teh romanc ni tako močnih, kot je lahko strastna romantična ljubezen, ki sem jo raziskovala. Naši možgani tega niso sposobni; močna romantična ljubezen je namreč osredotočena le na eno osebo.«