Eden največjih starih filozofov, Grk Platon, je v svojem spisu Fajdros zapisal mit o bogu Tevtu, ki je poleg številnih ved (računanja, geometrije, astronomije…) egipčanskemu kralju Tamuntu predstavil tudi svojo iznajdbo črk. Ta bo po Tevtovih besedah naredila Egipčane modrejše in spominsko sposobnejše. A kralj Tamunt mu je rekel, da oče neke iznajdbe zaradi ljubezni težko presoja delež koristi in škode, ki jo bo ta imela. Tako bo zapisovanje besed v dušah tistih, ki se bodo črk naučili, zaradi zanemarjanja spomina povzročilo pozabo, saj se bodo stvari zaradi tujih znakov spominjali od zunaj in ne od znotraj, sami od sebe. Imeli bodo zgolj spominjanje, videz modrosti, ne pa spomin, resnico samo. Zakaj zdelo se jim bo, da poznajo mnogo stvari, a prave modrosti ne bodo imeli. Črke lahko samo spominjajo na stvari tistega, ki že ve. Enako je s slikarstvom – naslikane stvari se zdijo žive, a ko jih nekaj vprašamo, vzvišeno molčijo. Govor, ki je enkrat zapisan, se kotali povsod, tako pri poznavalcih kot pri tistih, za katere ni primeren. Zato vselej kot pomočnika potrebuje svojega očeta.
Danes, ko častimo svetovni dan knjige, smo ponosni, da se vsako leto na svetu natisne več kot dva milijona novih naslovov knjig. Toda v Platonovem slogu se je treba vprašati, ali je svet zaradi kopičenja zapisanih besed postal modrejši. Po Platonu namreč ni pomembno število besed, s katerimi prepričujemo drugo dušo, niti njihova moč prepričevanja, ampak kakšen vtis pusti beseda v človeški duši, ko jo bere. Pomembno je, kot pravi znameniti filozof, kaj se zapisuje »v dušo o pravičnem, lepem in dobrem«. Zato je ključno, katere knjige izbiramo, kako jih prebiramo in kaj te knjige vzdramijo v nas samih. Če nabiramo in kopičimo zapisane besede, da bi v javnosti ustvarjali videz razgledanosti, so nevarne, kajti v nas ustvarjajo videz lažne modrosti. Samo če nas vodijo k odkrivanju meja vsega, česar še ne vemo, in k iskanju resnice o dobrem kot najvišje vrednote človeškega bivanja, bomo postali lepi v tem, kar imamo od znotraj.

Eden največjih starih filozofov, Grk Platon, je v svojem spisu Fajdros zapisal mit o bogu Tevtu, ki je poleg številnih ved (računanja, geometrije, astronomije…) egipčanskemu kralju Tamuntu predstavil tudi svojo iznajdbo črk. Ta bo po Tevtovih besedah naredila Egipčane modrejše in spominsko sposobnejše. A kralj Tamunt mu je rekel, da oče neke iznajdbe zaradi ljubezni težko presoja delež koristi in škode, ki jo bo ta imela. Tako bo zapisovanje besed v dušah tistih, ki se bodo črk naučili, zaradi zanemarjanja spomina povzročilo pozabo, saj se bodo stvari zaradi tujih znakov spominjali od zunaj in ne od znotraj, sami od sebe. Imeli bodo zgolj spominjanje, videz modrosti, ne pa spomin, resnico samo. Zakaj zdelo se jim bo, da poznajo mnogo stvari, a prave modrosti ne bodo imeli. Črke lahko samo spominjajo na stvari tistega, ki že ve. Enako je s slikarstvom – naslikane stvari se zdijo žive, a ko jih nekaj vprašamo, vzvišeno molčijo. Govor, ki je enkrat zapisan, se kotali povsod, tako pri poznavalcih kot pri tistih, za katere ni primeren. Zato vselej kot pomočnika potrebuje svojega očeta.

Danes, ko častimo svetovni dan knjige, smo ponosni, da se vsako leto na svetu natisne več kot dva milijona novih naslovov knjig. Toda v Platonovem slogu se je treba vprašati, ali je svet zaradi kopičenja zapisanih besed postal modrejši. Po Platonu namreč ni pomembno število besed, s katerimi prepričujemo drugo dušo, niti njihova moč prepričevanja, ampak kakšen vtis pusti beseda v človeški duši, ko jo bere. Pomembno je, kot pravi znameniti filozof, kaj se zapisuje »v dušo o pravičnem, lepem in dobrem«. Zato je ključno, katere knjige izbiramo, kako jih prebiramo in kaj te knjige vzdramijo v nas samih. Če nabiramo in kopičimo zapisane besede, da bi v javnosti ustvarjali videz razgledanosti, so nevarne, kajti v nas ustvarjajo videz lažne modrosti. Samo če nas vodijo k odkrivanju meja vsega, česar še ne vemo, in k iskanju resnice o dobrem kot najvišje vrednote človeškega bivanja, bomo postali lepi v tem, kar imamo od znotraj.

Ignacija Fridl Jarc