Slovenci veljamo za pridne in delovne ljudi. Da so Slovenci hudo delavni, so govorili že vsi drugi narodi v bivši skupni državi. Pozneje so pa tako v oklepajih dodali – le uživati sadove svojega dela ne znajo…
In res. Slovenci najpogosteje ocenjujemo ljudi po delu. Koliko dela, kaj dela, koliko z delom zasluži. Toda – ali je delo res najpomembnejša star v življenju?
Na prvi strani Svetega pisma beremo, da je tudi Bog delal in to 6 dni, a sedmi dan je počival.
Torej smo tudi po delu podobni Bogu Stvarniku. Ali je torej delo tisto, kar nas naredi božanske – podobne božjemu bitju, neumrljivemu, večnemu?
Vsak dan govorimo o delu. Ali ga nimamo, ali ga iščemo, ali ga imamo preveč ali premalo.
Mislim pa, da je zelo pomembno ne, kaj delamo, ampak kako delamo.
Spomnim se starejšega vinogradnika, ki je pripovedoval o delu v svojem vinogradu in o pridobivanju vina. Nič nisem razumela, a se nisem mogla nagledati in naposlušati njegovega glasu, polnega navdušenja, iskric v njegovih očeh, ko je pripovedoval svojo zgodbo. Želela sem si piti vino iz takšnega vinograda – saj je v tem vinu gotovo tudi njegovo navdušenje, življenjsko veselje in upanje.
Poznam mlado mamico, lepo in vitko kot manekenko, ki se je pred rojstvom otroka urejala od glave do pete in prihajala na navadne obiske kot na modne piste. Potem pa je postala mamica in vse se je spremenilo. Skuštrana in neurejena je prišla prosit za pomoč. Ali – njene oči so bleščale, upadli obrazi so sijali, ko je razlagala, da že tri noči ne spi, ker je ta mali imel vročino…
Rada sem opazoval pri delu eno od naših starejših sester. Bila je šivilja. Ali ona je šivala kot bi delala umetnino! Vsaka enostavna stvar, ki jo je zašila, je imela posebno lepoto. Niso bile to dragocene obleke, ali nekaj je bilo v njih, kar je vsako, ki jih je nosila, naredilo lepšo, bolj posvečeno… Ta sestra je vsak vbod igle spremljala s svojo molitvijo…
Mene je pri moje delu s težko bolnimi in umirajočimi, zmeraj opogumljala latinska izreka dolorem sedare opus divinum est – lajšati bolečine je božansko delo. Res, kdor dela v poklicu negovalke, zdravilca, zdravnika, medicinske sestre, se mora zavedati, da dela božansko delo…Dotika se človeka, ki ga je naredil Stvarnik na svojo sliko. In da bi pomagal temu edinstvenemu bitju na zemlji, dostikrat potrebuje ne samo svoje človeške omejene sposobnosti, ampak božansko pomoč od zgoraj. Kajti bolečin je tolik vrst in so tako različne, da jih vsa medicina sveta ne more ublažiti, če ni zraven človeškega usmiljenega srca in božajoče roke!
Z delom lahko služimo denar, lahko preživimo, lahko smo sužnji, z delom lahko zaslužimo toliko, da nam potem ni potrebno več delati, lahko pa propademo. Z delom pa se lahko tudi dvignemo iz naše majhnosti v obzorja duha in posvetimo vsako stvar in vsako delo, ki ga opravljamo. Z delom lahko blagoslavljamo – zemljo, stvari, predvsem pa ljudi.
Slovenci veljamo za pridne in delovne ljudi. Da so Slovenci hudo delavni, so govorili že vsi drugi narodi v bivši skupni državi. Pozneje so pa tako v oklepajih dodali – le uživati sadove svojega dela ne znajo…
In res. Slovenci najpogosteje ocenjujemo ljudi po delu. Koliko dela, kaj dela, koliko z delom zasluži. Toda – ali je delo res najpomembnejša star v življenju?
Na prvi strani Svetega pisma beremo, da je tudi Bog delal in to 6 dni, a sedmi dan je počival.
Torej smo tudi po delu podobni Bogu Stvarniku. Ali je torej delo tisto, kar nas naredi božanske – podobne božjemu bitju, neumrljivemu, večnemu?
Vsak dan govorimo o delu. Ali ga nimamo, ali ga iščemo, ali ga imamo preveč ali premalo.
Mislim pa, da je zelo pomembno ne, kaj delamo, ampak kako delamo.
Spomnim se starejšega vinogradnika, ki je pripovedoval o delu v svojem vinogradu in o pridobivanju vina. Nič nisem razumela, a se nisem mogla nagledati in naposlušati njegovega glasu, polnega navdušenja, iskric v njegovih očeh, ko je pripovedoval svojo zgodbo. Želela sem si piti vino iz takšnega vinograda – saj je v tem vinu gotovo tudi njegovo navdušenje, življenjsko veselje in upanje.
Poznam mlado mamico, lepo in vitko kot manekenko, ki se je pred rojstvom otroka urejala od glave do pete in prihajala na navadne obiske kot na modne piste. Potem pa je postala mamica in vse se je spremenilo. Skuštrana in neurejena je prišla prosit za pomoč. Ali – njene oči so bleščale, upadli obrazi so sijali, ko je razlagala, da že tri noči ne spi, ker je ta mali imel vročino…
Rada sem opazoval pri delu eno od naših starejših sester. Bila je šivilja. Ali ona je šivala kot bi delala umetnino! Vsaka enostavna stvar, ki jo je zašila, je imela posebno lepoto. Niso bile to dragocene obleke, ali nekaj je bilo v njih, kar je vsako, ki jih je nosila, naredilo lepšo, bolj posvečeno… Ta sestra je vsak vbod igle spremljala s svojo molitvijo…
Mene je pri moje delu s težko bolnimi in umirajočimi, zmeraj opogumljala latinska izreka dolorem sedare opus divinum est – lajšati bolečine je božansko delo. Res, kdor dela v poklicu negovalke, zdravilca, zdravnika, medicinske sestre, se mora zavedati, da dela božansko delo…Dotika se človeka, ki ga je naredil Stvarnik na svojo sliko. In da bi pomagal temu edinstvenemu bitju na zemlji, dostikrat potrebuje ne samo svoje človeške omejene sposobnosti, ampak božansko pomoč od zgoraj. Kajti bolečin je tolik vrst in so tako različne, da jih vsa medicina sveta ne more ublažiti, če ni zraven človeškega usmiljenega srca in božajoče roke!
Z delom lahko služimo denar, lahko preživimo, lahko smo sužnji, z delom lahko zaslužimo toliko, da nam potem ni potrebno več delati, lahko pa propademo. Z delom pa se lahko tudi dvignemo iz naše majhnosti v obzorja duha in posvetimo vsako stvar in vsako delo, ki ga opravljamo. Z delom lahko blagoslavljamo – zemljo, stvari, predvsem pa ljudi.
