Ko vam na vse zgodaj voščim dobro jutro, vam obenem želim, da ne bi danes morali kje v kakšni pretesni čakalnici sedeti ure in ure. Pred kratkim sem bil v eni taki. Nič kaj prijetno ni, četudi se ti ne mudi. Ko že moraš biti tam in veš, da se tako in tako ne da nič ukreniti, saj je mehanizem, ki te pokliče samosvoj in nikoli ne ugotoviš, kaj ga vodi pri izbiranju vrstnega reda ljudi, sem si vzel čas za opazovanje. Nekateri se brž spravijo na vrata in trkajo vsakih nekaj minut in ko se ta odprejo s povišanim glasom razlagajo, da bi morali biti že zdavnaj na vrsti. Ker je bila ta čakalnica v ambulanti, bodo ti ljudje gotovo šli domov z diagnozo povišanega krvnega tlaka in receptom za tablete proti stresu in za umiritev. Drugi se spravijo v kakšen kot in brezčutno gledajo proti vratom. Njihov pogled je prazen in brez vsake energije. Spet ti bodo šli domov z receptom za kakšna poživila in dvig pritiska. Kar nekaj jih je v čakalnici, ki so s sabo prinesli svoje pametne telefone in neumorno brskajo po medmrežju. Eni telefonarijo in na ves glas rešujejo probleme, ki jih prej niso uspeli rešiti doma. Tem ni pomoči. Zdravnik jim preprosto ne more dati prostega časa na recept. Dobili bodo sicer kaj za pomiritev, kar tako in tako ne bo pomagalo, saj bodo ob pomisleku, kaj vse bi z boleznijo zamudili, dejansko tudi zboleli. Eni smo taki, da opazujemo. Čas nam hitro teče in ko bomo na vrsti, bomo dobili, po kar smo prišli in kmalu pozabili, kar smo videli.
So pa me v dobrem smislu presenetili tisti, ki se jim je videlo, da res potrebujejo zdravnika, a so že ob svojem prihodu veselo pozdravili. Hitro so našli koga, ki je bil potreben pogovora, se zapletli z njim v živo debato, a ob tem niso težili s svojimi bolečinami in boleznijo. Ko jih je sestra poklicala, so se s težavo odtrgali od sogovornika in dolgo ostali v ambulanti. Ko so dobre volje prihajali z nje, se je videla ta dobra volj tudi na obrazu medicinske sestre. Tisti, ki je šel za njim k zdravniku, je bil deležen posebne prijaznosti in temeljite zdravniške obravnave.
Ko sem opazoval te družabne bolnike, mi je bilo čakanje lažje in prijetnejše, čas je tekel hitreje in zrak je postal znosnejši. Še tisti nergači, ki hočejo na vsako silo priti na vrsto takoj, so se potuhnili. Sam pri sebi sem zavzdihnil, kako bi bilo dobro, če bi imeli v takih natrpanih čakalnicah več teh dobrodušno družabnih ljudi. Pa tudi v življenju bi bilo veliko lažje. Saj ni treba veliko, le malo dobre volje in pozornosti do drugih in ne le bolezen, celo slabo voljo tako lahko preženemo. Naj ob povabilu, kako naj nosimo križ drug drugemu, ne čakamo na velike in pomembne probleme. Ko smo drug do drugega pozorni in širimo dobro voljo, ne le lajšamo križe, ampak dobesedno ozdravljamo duše. Želim vam, da bi bili danes pravi dušni zdravilci z dobro voljo in prijaznostjo.

Ko vam na vse zgodaj voščim dobro jutro, vam obenem želim, da ne bi danes morali kje v kakšni pretesni čakalnici sedeti ure in ure. Pred kratkim sem bil v eni taki. Nič kaj prijetno ni, četudi se ti ne mudi. Ko že moraš biti tam in veš, da se tako in tako ne da nič ukreniti, saj je mehanizem, ki te pokliče samosvoj in nikoli ne ugotoviš, kaj ga vodi pri izbiranju vrstnega reda ljudi, sem si vzel čas za opazovanje. Nekateri se brž spravijo na vrata in trkajo vsakih nekaj minut in ko se ta odprejo s povišanim glasom razlagajo, da bi morali biti že zdavnaj na vrsti. Ker je bila ta čakalnica v ambulanti, bodo ti ljudje gotovo šli domov z diagnozo povišanega krvnega tlaka in receptom za tablete proti stresu in za umiritev. Drugi se spravijo v kakšen kot in brezčutno gledajo proti vratom. Njihov pogled je prazen in brez vsake energije. Spet ti bodo šli domov z receptom za kakšna poživila in dvig pritiska. Kar nekaj jih je v čakalnici, ki so s sabo prinesli svoje pametne telefone in neumorno brskajo po medmrežju. Eni telefonarijo in na ves glas rešujejo probleme, ki jih prej niso uspeli rešiti doma. Tem ni pomoči. Zdravnik jim preprosto ne more dati prostega časa na recept. Dobili bodo sicer kaj za pomiritev, kar tako in tako ne bo pomagalo, saj bodo ob pomisleku, kaj vse bi z boleznijo zamudili, dejansko tudi zboleli. Eni smo taki, da opazujemo. Čas nam hitro teče in ko bomo na vrsti, bomo dobili, po kar smo prišli in kmalu pozabili, kar smo videli.

So pa me v dobrem smislu presenetili tisti, ki se jim je videlo, da res potrebujejo zdravnika, a so že ob svojem prihodu veselo pozdravili. Hitro so našli koga, ki je bil potreben pogovora, se zapletli z njim v živo debato, a ob tem niso težili s svojimi bolečinami in boleznijo. Ko jih je sestra poklicala, so se s težavo odtrgali od sogovornika in dolgo ostali v ambulanti. Ko so dobre volje prihajali z nje, se je videla ta dobra volj tudi na obrazu medicinske sestre. Tisti, ki je šel za njim k zdravniku, je bil deležen posebne prijaznosti in temeljite zdravniške obravnave.

Ko sem opazoval te družabne bolnike, mi je bilo čakanje lažje in prijetnejše, čas je tekel hitreje in zrak je postal znosnejši. Še tisti nergači, ki hočejo na vsako silo priti na vrsto takoj, so se potuhnili. Sam pri sebi sem zavzdihnil, kako bi bilo dobro, če bi imeli v takih natrpanih čakalnicah več teh dobrodušno družabnih ljudi. Pa tudi v življenju bi bilo veliko lažje. Saj ni treba veliko, le malo dobre volje in pozornosti do drugih in ne le bolezen, celo slabo voljo tako lahko preženemo. Naj ob povabilu, kako naj nosimo križ drug drugemu, ne čakamo na velike in pomembne probleme. Ko smo drug do drugega pozorni in širimo dobro voljo, ne le lajšamo križe, ampak dobesedno ozdravljamo duše. Želim vam, da bi bili danes pravi dušni zdravilci z dobro voljo in prijaznostjo.

Janez Vodičar