V vsakem od nas živi duh, večno bitje. Tako smo povezani z Božanskim in celotnim življenjem. In, ko smo sposobni potopiti se pod gladino začutimo najglobljo povezanost z vsemi bitji na tej naši materi Zemlji. Vse nas povezuje ena in ista sila. V vseh nas biva neskončna milost. Neskončna ljubezen. Le pod gladino je potrebno zaplavati. Zajeti sapo in biti riba. Nič misliti, le prepuščati se letu ptice. Ne le opazovati metulja, ampak postati metulj. Šele takrat se bomo lahko resnično predali. Šele takrat bomo spremenili odnos do žive in nežive narave. Ne bomo živeli le v sebi, živeli bomo v vsem kar nas obdaja: v blagih vonjih prve pomladi, v sanjajočem kostanjevem drevoredu, v trepetu vetra v krošnji topola, v vonju mokrih trnov, v govorici slanih skal, v grenkem vetru, ki vodi ovna. Šele takrat bomo spoznali, da je vse v nas, tudi sonce in tudi luna. Šele takrat bomo začutili, da vesolje živi v ritmu utripanja našega srca. Postali bomo popolnoma mirni, neskončno ljubeči. Nesmrtni.
Ko se zavemo te Enosti z vsemi bitji spoštujemo vse ljudi, živali, rastline, tudi neživo naravo. S svojo prisotnostjo jih vedno znova blagoslavljamo. In, ko smo tako povezani v to Enost smo tudi del vse prisotne božje milosti. Ta neskončna milost objema tako pravične kot nepravične. Božji duh namreč ne obiskuje le pravične, božji duh ni ločen od nobenega bitja, ni nekaj kar bi obstajalo le za nekatere.
Kdo pa smo, da lahko sodimo in delimo družbo na pravične in nepravične. Morda menite, da ste nedolžni, miroljubni, pošteni in da so vsi drugi pokvarjeni? Kdo lahko razsodi kateri človek je dober in kateri slab? Kdo od nas lahko reče, da v nas ni nobene hudobije in da nismo nikoli storili nič slabega? Ko posameznika zavrnemo in mu tako odrečemo možnost odrešitve, zagrešimo veliko napako.
Božji duh ima neomejeno moč, ki se skriva v našem srcu, ko dajemo brezpogojno ljubezen in ko jo znamo sprejemati. Bolj ko smo odprti močneje doživljamo božji duh. Ne moremo ga ločiti ali ga določati, lahko pa ga čutimo v vsakem človeku, v vsakem bitju, živi in neživi naravi. Če bi znali videti duha v vsakem človeku, ne bi nikogar sodili, naš odnos do vsakogar bi bil spoštljiv. Tudi do ljudi, ki so morda zločinci. Zavedali bi se, da je vsak od nas tam, kjer zasluži da je, ko se vzamejo v obzir vse naše odločitve iz preteklosti in naša svobodna volja.
V zavedanju božjega duha, ki nas objema s svojo milostjo se vsak dan znova zahvalimo Bogu za nov dan, zase, za najdražje, za ves svet in prosimo, da bi znali občutiti ta čudež življenja, ki nas obdaja.
V vsakem od nas živi duh, večno bitje. Tako smo povezani z Božanskim in celotnim življenjem. In, ko smo sposobni potopiti se pod gladino začutimo najglobljo povezanost z vsemi bitji na tej naši materi Zemlji. Vse nas povezuje ena in ista sila. V vseh nas biva neskončna milost. Neskončna ljubezen. Le pod gladino je potrebno zaplavati. Zajeti sapo in biti riba. Nič misliti, le prepuščati se letu ptice. Ne le opazovati metulja, ampak postati metulj. Šele takrat se bomo lahko resnično predali. Šele takrat bomo spremenili odnos do žive in nežive narave. Ne bomo živeli le v sebi, živeli bomo v vsem kar nas obdaja: v blagih vonjih prve pomladi, v sanjajočem kostanjevem drevoredu, v trepetu vetra v krošnji topola, v vonju mokrih trnov, v govorici slanih skal, v grenkem vetru, ki vodi ovna. Šele takrat bomo spoznali, da je vse v nas, tudi sonce in tudi luna. Šele takrat bomo začutili, da vesolje živi v ritmu utripanja našega srca. Postali bomo popolnoma mirni, neskončno ljubeči. Nesmrtni.
Ko se zavemo te Enosti z vsemi bitji spoštujemo vse ljudi, živali, rastline, tudi neživo naravo. S svojo prisotnostjo jih vedno znova blagoslavljamo. In, ko smo tako povezani v to Enost smo tudi del vse prisotne božje milosti. Ta neskončna milost objema tako pravične kot nepravične. Božji duh namreč ne obiskuje le pravične, božji duh ni ločen od nobenega bitja, ni nekaj kar bi obstajalo le za nekatere.
Kdo pa smo, da lahko sodimo in delimo družbo na pravične in nepravične. Morda menite, da ste nedolžni, miroljubni, pošteni in da so vsi drugi pokvarjeni? Kdo lahko razsodi kateri človek je dober in kateri slab? Kdo od nas lahko reče, da v nas ni nobene hudobije in da nismo nikoli storili nič slabega? Ko posameznika zavrnemo in mu tako odrečemo možnost odrešitve, zagrešimo veliko napako.
Božji duh ima neomejeno moč, ki se skriva v našem srcu, ko dajemo brezpogojno ljubezen in ko jo znamo sprejemati. Bolj ko smo odprti močneje doživljamo božji duh. Ne moremo ga ločiti ali ga določati, lahko pa ga čutimo v vsakem človeku, v vsakem bitju, živi in neživi naravi. Če bi znali videti duha v vsakem človeku, ne bi nikogar sodili, naš odnos do vsakogar bi bil spoštljiv. Tudi do ljudi, ki so morda zločinci. Zavedali bi se, da je vsak od nas tam, kjer zasluži da je, ko se vzamejo v obzir vse naše odločitve iz preteklosti in naša svobodna volja.
V zavedanju božjega duha, ki nas objema s svojo milostjo se vsak dan znova zahvalimo Bogu za nov dan, zase, za najdražje, za ves svet in prosimo, da bi znali občutiti ta čudež življenja, ki nas obdaja.
