Čeprav pes velja za človekovega najboljšega prijatelja pa se ta beseda pogosto uporablja tudi slabšalno, za hudobnega, nasilnega človeka. Poleg tega je vpletena v številne idiome, npr. »biti na psu« (v slabem položaju), »biti kot pes in mačka« (sovražiti se), »kot psa« (kruto ali močno, npr. »pretepsti kot psa« ali »lačen kot pes«). Na srečo obstaja tudi lep vrlinski izraz »zvest kot pes« za zelo zvestega človeka. Zdaj pa prisluhnimo kaj so o psih, kužkih Liani Buršič povedali učenci 3.C razreda OŠ Domžale ter biologinja Petra Hrovatin, vodnica v ljubljanskem ZOO-ju.
Domači pès (znanstveno ime Canis lupus familiaris) je štirinožni sesalec iz družine psov, podvrsta volka in je bil prva udomačena žival. Od takrat so se psi razširili po vsem svetu in spremljajo ljudi v večini preteklih ter sedanjih kultur, kot delovne živali, čuvaji, lovski pomočniki ali samo domači ljubljenčki. Po novejših grobih ocenah šteje celotna svetovna populacija med 700 milijoni in milijardo psov, s čemer so najštevilčnejši plenilci na Zemlji.
Za dejavnosti vzrejanja, vzgoje in neformalnega preučevanja psov se uporablja skupni izraz kinologija, znanstveno pa pse proučujejo zoologi.
Mnogi starejši avtorji so bili na podlagi raznolikosti današnjih pasjih pasem mnenja, da je pes nastal s križanjem več sorodnih vrst iz družine psov. Med njimi sta bila tudi začetnik teorije evolucije Charles Darwin in avstrijski etolog Konrad Lorenz, ki je sklepal, da sta prednika domačega psa volk in šakal. Danes uveljavljeno mnenje, ki ga podpirajo rezultati genetskih analiz je, da se je domači pes razvil iz majhne skupine volkov, udomačenih pred okoli 15.000 leti.
Vohljanje, s katerim pes izboljša zaznavo, se razlikuje od normalnega vzorca dihanja, sestavlja ga serija kratkih vdihov in izdihov. Nosna votlina je zgrajena tako, da se zrak usmeri proti vohalnemu epitelu. Zaznavo izredno nizkih koncentracij molekul še izboljšajo žepi v epitelu, kjer se te molekule nalagajo ob vsakem vdihu ne da bi jih pes sproti izdihal. Psi so znani po svojem izredno ostrem vohu, saj igrajo vonjave več pomembnih vlog v pasjem življenju. Pasji predniki so se zanašali predvsem na voh pri lovu na plen, poleg tega pa imajo vonjave ključno vlogo pri interakcijah med psi. Okrog 1000 različnih kemoreceptorjev posreduje signale v možgane, ki vzorec zaznanih snovi interpretirajo kot vonj. V nosu imajo povprečno 125 do 220 milijonov receptorjev, kar je petindvajsetkrat toliko kot človek, nekatere pasme, ki so selekcionirane za oster voh, npr. pes sv. Huberta (bloodhound), pa še bistveno več. Vlažen smrček (rhinarium) služi za določanje smeri zračnega toka, ki nosi vonj. Receptorji za mraz v koži so občutljivi na hlajenje, ki ga povzroča izhlapevanje vode, to pa je intenzivnejše na strani, s katere prihaja zrak.
Kaj pa o človekovem najboljšem prijatelju vedo učenci 3.C razreda OŠ Domžale ter biologinja Petra Hrovatin, vodnica v ljubljanskem ZOO-ju? Prisluhnite v posnetku.
