Črnovrški Feldban

Begunci iz Čepovana na vagonih ozkotirne vojaške železnice- feldban v Godoviču, 1916.

foto: Arhiv Goriški muzej.

Izhodišče

Črni Vrh nad Idrijo leži na kraški planoti na vzhodnem delu Trnovskega gozda, ob regionalni cesti GodovičColAjdovščina. Kraj je znan po Trnovskem maratonu- smučarskotekaški prireditvi, po astronomskem observatoriju na Javorniku, pa tudi po bogati kulturni, predvsem pevski tradiciji in še čem. Črni Vrh je že od nekdaj slovel po »čistem gorskem zraku«, zato ne preseneča, da ga tudi danes obiskujejo številni, predvsem italijanski turisti. Ti pa med drugim seveda prisegajo na dobro kulinariko.

Črni Vrh nad Idrijo, razglednica poslana 1930.

foto: Milan Trobič.

Črni Vrh nad Idrijo, razglednica poslana 1966.

foto: Milan Trobič.

Črni Vrh bomo tokrat obiskali nekoliko drugače. Tja se bomo odpravili po trasi feldbana.

Feldban

Naše potovanje bomo začeli  z ozkotirno vojaško železnico ali feldbanom z besedami Dejana Colje, ki je zapisal:

»Predstavljajte si železnico skozi Črni Vrh nad Idrijo, glasen ropot vagonov na tračnicah in kovinsko cviljenje zavor … Ne, to niso sanje! Mimo Klavžarja, skozi Predgriže, Črni Vrh, Trebče in Zadlog je pred slabimi sto leti zares vozila železnica. To je bila vojaška ozkotirna poljska železnica, imenovana feldban

Uporabljali so jo za oskrbo vojakov na Soški fronti, na katero so dostavljali vse od hrane, streliva in orožja do vode, oblek, sanitetnega materiala, pogonskega goriva in pošte. Nazaj pa so vozili predvsem ranjence, pokvarjeno opremo, pošto in drugo. Po ocenah naj bi tako pretovorili več kot 800 ton najrazličnejšega materiala na dan.

Postaja feldbana, Soška fronta, Europeana 1914-1918.

foto: Österreichische Nationalbibliothek - Austrian National Library.

 

Prevoz ranjencev s feldbanom ob reki Piavi, 1918. Europeana 1914-1918.

foto: Österreichische Nationalbibliothek - Austrian National Library

 

Ko je zmanjkalo konj je feldban poganjal bencinski motor, vojaki na postaji feldbana v Zadlogu, 1916?

foto: Lastnik Ivan Rudolf.

Začetek in cilj

Ozkotirna vojaška železnica je potekala od železniške postaje Logatec skozi Kalce in Hotedršico do Godoviča, potem pa proti Črnemu Vrhu in  Zadlogu do Male Lazne na Trnovskem gozdu. Od tam so material pošiljali naprej po žičnici. Pozneje se je del te železnice v Godoviču odcepil in šel proti Idriji, do Dolenje Trebuše. Graditev proge so vodili vojaški gradbeni, cesarsko-kraljevi železniški oddelki. Delo so v zelo težkih razmerah, ob pomanjkanju hrane in boleznih, opravljali ruski vojni ujetniki, ki naj bi jih bilo po nekaterih ocenah celo do 25.000.

Ruski vojni ujetniki.

foto: Pokrajinski arhiv Nova Gorica.

/Slika ruskih vojnih ujetnikov je objavljena na ; V zaledju Soške fronte -Vojni ujetniki, avtorica Barbara Žabota, Zgodovinski arhiv Ljubljana./

Progo so postavljali zelo hitro, saj so ponekod uporabljali kar trase obstoječih cest. V dobrih razmerah so lahko postavili tudi več kot kilometer proge na dan.

Gradnja feldbana Dutovlje.

foto: Arhiv Vojnega muzeja Ivana Rudolfa.

 

Ni bilo lahko

Traso  feldbana, ki je potekal proti Črnemu Vrhu so znova odkrili šele pred nekaj leti. To se je posrečilo Dejanu Colji in  Ivanu Rudolfu,  zasebnemu zbiralcu, ki ima svoj Vojni muzej v Črnem Vrhu nad Idrijo.

V zadnji vrsti drugi z leve Ivan Rudolf, prvi desno, stoji Dejan Colja.

foto: Arhiv Dejan Colja.

Ivan je o trasi začel razmišljati, ko je zbiral gradivo za knjigo Črni Vrh pod Avstro-Ogrsko. Takrat je prebiral tudi župnijsko kroniko, v kateri je tedanji župnik opisal nesreče, ki so se zgodile na feldbanu. Polagoma se je vedenje o tem, kje je ta  feldban potekal, izgubilo.

Ivan Rudolf s knjigo Črni Vrh pod AO, 2017.

foto: Milan Trobič.

 

Prvi namig mu je dal znanec, rojak Poženel Ludvik, ki je povedal, da mu je njegova mama pripovedovala kako so ranjenci vzdihovali, ko so jih vozili v glavno bolnico v Ljubljano ali pa naprej na Dunaj. Potem mu je to traso nad njegovo hišo pokazal. Spomnil se je tudi kako so to progo prečkali  otroci, ki so hodili v šolo v Godovič.

Levo Ludvik Poženel-kronska priča, in Ivan Rudolf, 2010.

foto: Arhiv Dejan Colja.

Kmalu sta  našla traso in tudi ostanke različnega materiala, ki je potrjeval obstoj te proge. Feldban je šel po tedanjih obstoječih cestah in ponekod tudi po povsem drugih trasah, povsod tam kjer je bil naklon klancev do 4%. Ob tem so delali tudi mostove in drugo. Problem je nastal kje najti traso proti Črnemu Vrhu, saj je cesta vijugala, šele kasneje pa so jo Italijani speljali bolj naravnost.

Trasa feldbana od Godoviča do Predgriž, 2010.

foto: Arhiv Dejan Colja.

Nato sta skupaj s prijateljem Dejanom Coljo cele dneve iskala traso in jo tudi našla. Njegovo domnevo pa je najbolj potrdila skica vojaškega pokopališča, ob sedanji bencinski črpalki, na kateri je ob pokopališču narisana cesta in proga feldbana.

Skica vojaškega pokopališča, z oznako feldban.

foto: Arhiv Občine Ajdovščina.

Večkrat so ga ljudje zapeljali, ko so mu kazali domnevne trase feldban. Skica pokopališča pa je potrdila, da je šla trasa po cesti, in ne pod Goro, kot jo imenujejo Črnovrščci.

Godovič, levo kompozicija feldban, s konjsko vprego.

foto: Arhiv Vojnega muzeja Ivana Rudolfa.

Tam zgleda, da so prekladali del materiala na žičnico in ga vozili do Cola in naprej mogoče tudi na kraško bojišče, ampak to so domneve. V glavnem ni šlo vse po feldbanu, ki je iz Črnega Vrha nadaljeval pot proti Zadlogu. Tam je bila spet železniška postaja in skladišče, in tam se je spet en del odcepil in šel na žičnico proti Mali Lazni, drug del pa po feldbanu do Preske, in tam je bilo spet križišče in skladišče.

Postaja feldbana v Zadlogu, 2017.

foto: Arhiv Ivan Rudolf.

En del feldbana je šel proti Kovku, drug del pa proti Mali Lazni čez Škrbino. Tam je proga premagala vzpone spet po svoji poti, kjer pa ta ni presegal 3-4% pa je šla po cesti. Ivan je prišel do spoznanja, potem je to prebral tudi v literaturi, da so imeli vsakih 7 kilometrov skladišče. To pa zaradi tega, da strelivo ni bilo preveč skoncentrirano, za prevoz le-tega je bil najbolj primeren prav feldban. Ko so bile na Soški fronti ofenzive so porabili vse strelivo, v vmesnem času pa so skladišča spet napolnili in tako naprej.

Zadlog, prevoz ranjencev, 1917, last Janko Rupnik, Bela.

foto: Arhiv Vojnega muzeja Ivana Rudolfa.

Feldban so uporabljali tudi za prevoze ranjencev. Vozili pa so tudi hrano. V Godoviču so bile velike kuhinje, tam so hrano pripravljali, tam so bile tudi velike klavnice, pekli so tudi kruh. To hrano so potem vozili prav do Male Lazne, do Poncale, Pancale in nato z žičnico do Banjške planote in verjetno tudi proti Trebuši.

Zasebni muzej

Zasebni Vojni muzej, 2017.

foto: Milan Trobič.

Ivan Rudolf ima tudi svoj zasebni Vojni muzej, kjer hrani zanimive ostaline različnih vojaških enot. Med predmeti seveda izstopata lani pridobljena vagončka feldbana.

Vagončka feldbana, 2017.

foto: Milan Trobič.

Od Godoviča do Črnega Vrha

Traso feldbana sta leta 2010, kot že zapisano,  “ponovno odkrila” Dejan Colja in Ivan Rudolf, ki sta natančno preiskala, prehodila teren in vse tudi dokumentirala. Avtor vseh fotografij v fotozgodbi je Dejan Colja.  Raziskovalca trase sta svojo pot začela v Godoviču, nato pa sta šla po sledeh ostankov do Predgriž in nato v Črni Vrh.

Potek trase feldbana od Godoviča do Predgriž, 2010.

foto: Arhiv Dejan Colja.

 

 Črni Vrh- Zadlog

Ivan Rudolf in Dejan Colja sta raziskovala, in to še vedno počneta, tudi trase feldbana proti Zadlogu in naprej. Tu sta naletela tudi na obrambne jarke, za varovanje trase feldbana. Vse fotografije je posnel Dejan Colja.

Obrambni jarek in trasa feldbana Trebče Vrh Klanca, 2010.

foto: Arhiv Dejan Colja.

Obrambni jarek, 2010.

foto: Dejan Colja.

Trasa feldbana Črni Vrh- Zadlog, pod Trebčami, 2010.

foto: Dejan Colja.

 

Žičnice

Ves material, ki je prihajal po feldbanu so nato preložili na žičnice. Priključki za žičnice so bili ; Črni Vrh- žičnica Črni Vrh-Col, Zadlog- žičnica Zadlog- Predmeja. Poleg tega so bile žičnice iz Ajdovščine in iz Dolenje Trebuše. Ta slednja je bila povezana tudi z Grahovom v Baški grapi.

Postaja žičnice Figar- Kovk, 1916.

foto: Arhiv Vojnega muzeja Ivana Rudolfa.

 Idrijski krak

Malo naprej od Godoviča, na tako imenovanem začetku francoske ceste se odcepi zelo zanimiv, izjemno slikovit del trase feldbana, ki so ga vsekali v strmo pobočje hribov nad dolino Belce, Bele . Še posebno pa je slikovit ohranjen krajši tunel, ostanki mostov nad prepadnimi stenami nad Divjim jezerom.

Idrijski krak feldbana od francoske ceste, nad Strug, Divje jezero, 2010.

foto: Arhiv Dejan Colja.

Začetek "francoske ceste", 2017.

foto: Milan Trobič.

Gradnja na trasi.

foto: Arhiv Vojnega muzeja Ivana Rudolfa.

Gradnja tunela Strug.

foto: Arhiv Vojnega muzeja Ivana Rudolfa.

Mostiček za tunelom v Strugu, vir R. Schumann.

foto: Arhiv Dejan Colja.

 

Ostaline

Na terenu razen usekov, bolj ali manj vidnih delov trase ni ostalo veliko. Vendar pa se kljub temu nekaj le najde. Veliko presenečenje pa so najdbe, kot sta na primer dva vagončka feldbana. Ta vagončka je hranil Ivan Pirih iz Straže ( med Spodnjo Idrijo in Cerknim) en vagon je  Ivanu Rudolfu velikodušno podaril enega pa mu je prodal. Mogoče pa se bo tema pridružil še kak pomnik iz časov feldbana.

Ivan Rudolf je ohranil nekaj tirov, pragov feldbana, 2017.

foto: Milan Trobič.

 

Prepoznavnost?

Razen Vojnega muzeja v Črnem Vrhu, o feldbanu ni mogoče izvedeti skorajda nič če obiščemo te kraje.

Ivanu Rudolfu se to zdi velika škoda.

“Prva vojna je bil velik del naše zgodovine in našega kraja. Tu se je veliko dogajalo saj je Črni Vrh spadal v zaledje Soške fronte. Ljudje so veliko pretrpeli, tu je bilo ogromno vojakov, konj, bila je obvezna oddaja sena, hiše so bile zaseden z ranjenci, tudi bolnica je bila tu.  Ker je bilo ranjencev toliko so jih nastanili tudi v cerkev, kjer zato tudi maš in obredov niso imeli. Poleg tega tu ni bilo hrane, njive so bile prazne, takoj ko je kaj zraslo je izginilo. Na vse to so ljudje pozabili, prvič zato, ker o tako velikih stiskah sploh niso hoteli govoriti, drugič pa je bila po II. svetovni vojni bolj aktualna ta  vojna in revolucija. Zato je nujno, da bi te stvari o prvi vojni popisali, dokumentirali, da bi ostalo to zanamcem, to smo dolžni prednikom, da to iztrgamo pozabi.”

Če si kdo želi ogledati traso feldabana, kje naj se oglasi?

Ivan Rudolf:

“Nas je par ljubiteljev, tako, da se ljudje lahko obrnejo nanj, nimajo neke turistične točke razen poleti. Takrat, ko so počitnice imajo v Črnem Vrhu točko, kjer se lahko dobi telefonsko številko, ta je na voljo tudi v gostišču. Drugače pa se je treba predhodno pozanimati in dogovoriti za vodenje in oglede.  Sicer pa bo ta del trase šel pod okrilje Geoparka Idrija ( v okvir evropskega projekta), kar bo pomenilo večjo prepoznavnost. Progo bodo očistili, uredili za ogled, postavili bodo  informacijske table, in uredili vodniško službo. Stvari se bodo uredile, čeprav se premikajo počasi. Bo pa to zaživelo, če ne z vodiči pa bo to urejeno s tablami in smerokazi.”

Pa vendar se premika…

Za prepoznavnost vojaških železnic se že vrsto let trudijo številni posamezniki. Po seriji dveh dokumentarnih filmov, v produkciji TV Lep Logatec, Naklo. d.o.o, 2014, z naslovom- Idrijska železnica, je opazen večji interes tudi v Občini Logatec in Občini Idrija. Zadeve tečejo preko skupnega  koordinacijskega odbora. Podporo projektu so izrazile tudi lokalne aktivne skupine (LAS) iz občin, kjer je potekala ta proga. Feldban naj bi tako postal tudi del Poti miru. Odprtih je nekaj projektov, v sklopu Geoparka Idrija, Občina Logatec pa si prizadeva za obnova tunela pod Naklom v Logatcu.