Osrednja ljubljanska cerkvena stavba je bila do konca 17. stoletja romanska triladijska bazilika, ki so jo ljubljanski čolnarji in ribiči posvetili svojemu zaščitniku svetemu Nikolaju. Kljub večkratni obnovi s hkratno gotizacijo je bila tako dotrajana, da so jo morali porušiti. Na današnji dan leta 1701 so na istem prostoru začeli graditi novo. Načrte je izdelal eden najpomembnejših tedanjih italijanskih arhitektov, jezuit Angelo Pozzo. Zasnoval jo je kot enoladijsko obokano dvorano s prečno ladjo, s stranskimi kapelami ob njej ter z ravno zaključenim prezbiterijem. Na križišču ladij je kot glavni poudarek projektiral kupolo. Poleg te je bila pomembna novost iluzionistična poslikava notranjščine, ki odpira cerkveni prostor v nebo.
Do leta 1706 sta bila zgrajena cerkvena stolpa, naslednje leto pa obešen veliki zvon. Strop ladje in prezbiterija je poslikal severnoitalijanski freskant Giulio Quaglio. Zaradi pomanjkanja denarja kupole niso sezidali, pač pa so z železnimi drogovi pritrdili na ostrešje le leseno ogrodje. Današnjo kupolo so postavili skoraj 150 let pozneje; z manieristično motiviko jo je poslikal Matevž Langus. Ljubljansko stolnico so slovesno posvetili pred 310-imi leti.
—–
Učitelj in zbiralec etnološkega gradiva VINKO MÖDERNDORFER se je rodil na današnji dan leta 1894 v Dulah na Koroškem. Poučeval je v Vidmu pri Ptuju, Žetalah in v Mežici. Politično se je uveljavil zlasti med plebiscitnim bojem na Koroškem, saj je bil eden izmed vodij mežiške socialno-demokratske stranke. Šolske oblasti so ga obsodile, da širi komunistične ideje in ga preganjale, zato je leta 1927 izstopil iz državne službe. Med drugim je napisal delo “Slovenska vas na Dolenjskem”, študijo o telesni zaostalosti otrok v industrijskih in vaških predelih. Zbiral, prirejal in objavljal je pripovedno izročilo in gradivo o šegah, zdravilstvu, bajeslovju, verovanju in vražah ter raziskoval gospodarske in družbene razmere na vasi. Vinko Möderndorfer je zasnoval tudi narodopisni zbornik v petih delih, vendar sta izšli le dve knjigi.
—–
Pianist, pedagog in promotor kulturnih prireditev PRIMOŽ LORENZ se je rodil na današnji dan leta 1942 v Ljubljani. Leta 1966 je na Akademiji za glasbo v Ljubljani diplomiral, dve leti poznje pa končal tudi podiplomski študij iz komorne igre. Na glasbeni akademiji je nato poučeval komorno klavirsko igro, od leta 2001 kot redni profesor.
Z bratoma, trinajstletnim violinistom Tomažem in osemnajstletnim violončelistom Matijo, je petnajstletni Primož leta 1958 začel igrati v Triu Lorenz: ob koncu nižje glasbene šole so imeli v Slovenski filharmoniji celovečerni koncert.. Trio je nato v več kot pol stoletja nastopal tudi v najpomembnejših glasbenih središčih štirih celin. Poleg odličnega komornega muziciranja skoraj vsega, kar je bilo v svetovni literarturi napisanega za takšen komorni trio, so sloveli tudi po tem, da so na odru vedno igrali na pamet, brez not. Snemali so za slovenska radio in televizijo ter za tuje RTV hiše ter izdali številne gramofonske plošče, cd-eje ter avdio in video kasete. Za vrhunske glasbene dosežke je trio prejel več nagrad, med njimi nagradi Prešernovega sklada in red zaslug za narod s srebrnimi žarki.
Primož Lorenz je bil tudi ustanovitelj in predsednik Društva za oživljanje starega mestnega jedra v Ljubljani in pozneje še nacionalnega projekta “Imago sloveniae – Podoba Slovenije” in tako veliko pripomogel k promociji slovenske, predvsem glasbene kulture na najvišji ravni doma in v tujini.

Pavle Jakopič