Slovenski prostor ima mnogo prezrtih zvočnih posebnosti. Ena takih je veščina petja na tretko. To je način večglasnega petja, pri katerem se en glas dvigne nad vse ostale in pomeni tretji glas nad basom. Tovrsten način večglasnega petja so v preteklosti poznali v različnih predelih Slovenije, nemara najbolj prodoren pa je bil v Halozah. Tu so pevci s svojimi polnimi, tudi dokaj točnimi glasovi, ustvarjali posebno zvočno atmosfero, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja vznemirila zbiralce in se jim je zdela silno arhaična. Ob vse bolj prevladujočem pojavu zborovskega petja in interpretiranja glasbe po notnem zapisu, je ta slušna pevska praksa začela zamirati. Zaradi raznih spodbud etnomuzikološke stroke, pa tudi naše oddaje, se način petja na tretko vrača v okolje in dobrim pevcem spet postaja glasbeni izziv. Dr. Urša Šivic, sodelavka Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, ga je sodobno analitično ovrednotila in postavila v čvrst teoretični okvir v monografiji Haloško petje na tretko ter jo obogatila z zelo uporabno notno pesmarico in zvočnim albumom, ki prinaša časovno in praktično raznolike primere haloškega petja na tretko. Več o novih izdajah bo povedala avtorica - dr. Urša Šivic v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Pripravlja Simona Moličnik.
“Med načini večglasnega petja na Slovenskem so raziskovalci sicer pogosto omenjali petje na tretko, vendar pa tretke in njene vloge v strukturi pesmi teoretsko podrobneje niso opredelili,” piše raziskovalka slovenskega pesemskega izročila, sodelavka Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, dr. Urša Šivic.
Zvočna posebnost, ki je ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja zbiralcem izročila pomenila posebno odkritje in je bila nemara najbolj prodorna v Halozah, je zdaj dobila jasno definicijo v monografiji in spremljajočem zvočnem albumu Haloško petje na tretko. Avtorica Urša Šivic je petje na tretko postavila v čvrst glasbeno-teoretski okvir in ga z vidika sodobne slušne izkušnje analitično ovrednotila. Pri tem je natančno pojasnila nekatera zmotna mišljenja, ki so preveč posplošeno obravnavala tovrstno petje in so se kot mit ustno izročeno prenašala tudi v strokovnih debatah.
Nedvomno gre za prezrto zvočno posebnost večglasnega petja, ki se je že utapljala v zgodovinskem spominu. Ob pomoči zbiralcev in raziskovalcev izročila ter raznih drugih spodbud, petje na tretko postaja vse večji glasbeni izziv tistim, ki se želijo preizkušati v načinih petja po starem. Tem bo pomagala pesmarica, ki bogati monografijo in prinaša transkripcije zvočnih posnetkov iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta. Študijo dopolnjuje še zvočni album z izborom časovno in praktično raznolikih primerov terenskih posnetkov haloškega petja na tretko.
Sodobni pogled na glas, ki se dvigne nad vse ostale in ustvarja značilno harmonsko polnost, bo v oddaji predstavila avtorica študije in zvočne zbirke: dr. Urša Šivic.