Konec minulega tedna je na povabilo Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji našo državo obiskala Lamija Adži Bašar, skupaj z Nadio Murad prejemnica nagrade Saharova za svobodo misli. To Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Lamija Adži Bašar je tako svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Nagrado Saharova Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Ena od njiju, Lamija Adži Bašar, je svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Danes 19-letna Lamija Adži Bašar je bila stara 15 let, ko so njeno vas Kočo v Sindžarju na severu Iraka avgusta 2014 obkolili pripadniki Islamske države in od njih zahtevali, da prevzamejo islam. Na tem območju namreč živijo jezidi, stara verska manjšina, katere verovanja izvirajo še iz mezopotamskih religij in so torej starejša od islama. Ker nove vere niso sprejeli, so moške pobili, ženske pa odpeljali v Mosul na bazar, kjer so jih prodali. Po dveh letih in pol ujetništva ji je le uspelo zbežati, pri tem jo je poškodavala mina in na zdravljenje je odšla v Nemčijo. Tam je postala glas neslišanih, glas tistih, ki trpijo zaradi terorja in posilstev Islamske države.
Kaj se je dogajalo v ujetništvu?
“Sem ena od tisočih žensk, ki jih je prijela Islamska država, ko so vdrli na gorato območje Sindžarja v Iraku. Stara sem bila 15 let, ko so avgusta 2014 so nas obkolili in v vasi Kočo smo bili obkoljeni 15 dni. Želeli so, da sprejmemo islam. Vzeli so nam vse imetje, razdelili moške in ženske, bile smo priča ubijanju naših moških. Iz vasi so ženske odpeljali v Sulak, tam so nas ponovno razdelili: punce so ločili od mater. Mene in moje sestre so peljali v Mosul, kjer je bilo veliko drugih punc. V neki dvorani je bil namreč bazar, kjer so nas prodajali. Mene so prodali petkrat, vsak dan so me mučili, kaznovali, posiljevali, grdo so ravnali z vsemi mlajšimi puncami in z ženskami. Otrokom so poskušali vsiliti svojo ideologijo. Ne bom vam na dolgo in široko razlagala, kaj vse se je dogajalo, a dve leti in pol se je ta kriminal nadaljeval in to se dogaja še danes. Veliko žensk in moških je zaradi vsega tega trpljenja, posilstev in prodaj naredilo samomor. Videla sem tudi, kako je moja prijateljica stopila na mino, še zdaj slišim njene krike, ko je umirala. In takrat sem si zadala, da bom o tem govorila.”
So vas napadli le zaradi vere?
“Napadli so nas le zaradi vere, saj nas imajo za nevernike oziroma so prepričani, da naša vera ni prava. Mislim, da z nobeno drugo versko ločino ali nacionalno manjšino niso ravnali tako strašno kot z jezidi. Pri nas so največ pobijali, posiljevali, vzeli največ žena, otrok, mladoletnikov. Očeta, bratrance, strica so odpeljali neznano kam in jih najbrž vse pobili. Ne vemo, kje so.”
Večkrat ste omenili ne le trpljenja žensk, temveč tudi otrok. Kaj se sploh dogaja z njimi?
“Otroke in mlajše najstnike so pripadniki Islamske države peljali v njihove postojanke, tam so jih učili koran, brati, pisati in jim hkrati vlivali sovraštvo do lastnih ljudi, ki naj bi bili neverniki, zato se je treba boriti proti lastni družini. Tiste, ki so bili stari od 13 do 15 let, so že urili, da nosijo orožje, da so bojevniki. Pred kakšnim mesecem in pol sta se na primer dva jezida, ki sta bila stara okoli 12 let, razstrelila v samomorilskem napadu Islamske države.”
Povedali ste, da veliko ujetnikov ni videlo izhoda in so naredili samomor. Kako pogumen moraš biti, da poskušaš večkrat pobegniti?
“Čeprav so me štirikrat ujeli, ko sem želela pobegniti, in so me potem kaznovali, mučili, posilili, nisem nikoli izgubila upanja, da bi še enkrat pobegnila. In bi tako glas teh otrok, žensk, ki so ostali tam, dosegel zunanji svet.”
Prav zaradi tega ste prejeli nagrado Saharova. Vaše življenje se je gotovo od takrat zelo spremenilo, kaj pa se je spremenilo v Iraku?
“Zgodbo sem povedala velikokrat, kjer sem le lahko. A še do zdaj niso slišali, kar jim želim povedati. Še zdaj se ni nič spremenilo. Isto je, kot je bilo.”
Kako torej živijo jezidi v Iraku?
“Približno 3.500 jih je še v ujetništvu Islamske države, ostali pa živijo v begunskih taboriščih na kurdskem ozemlju, ampak razmere tam so zelo težke.”
Je nagrada dovolj, ali bi lahko naredila Evropa še kaj?
“Seveda, želim da dejansko pomagajo otrokom in ženskam, žrtvam nasilja, ne le v Iraku, temveč tudi povsod drug. Da ti dobijo mednarodno zaščito zaradi vseh grozot, ki so se jim zgodile. Mora se obsoditi dejanja Islamske države, ISiSA, moralo bi se jih pripeljati na mednarodno sodišče za vojne zločine, ljudem tam pa dopustiti, da živijo v miru naprej. Treba bi bilo osvoboditi ljudi, odpreti koridorje, da bi lahko šli nazaj v svojo domovino, v svoje kraje.”
Bi šli vi nazaj?
“Trenutno o tem sploh ne razmišljam. Najprej je treba zaščitili tisto območje, da se bo sploh dalo tam živeti. Šele potem bi lahko začela razmišljati o vrnitvi v domače kraje. Trenutno pa se tam ne da živeti.”
Če ne bi bilo vojne in bi lahko v miru živeli v svojem kraju – kakšno bi bilo vaše življenje, bi hodili v šolo, bi bili poročeni?
“Jezidi se ne poročamo pred 18 letom starosti, poroke mladoletnih so strogo prepovedane. Tako da bi študirala in šele potem razmišljala o poroki. Če bi bil tam doli mir in bi lahko imela normalno življenje, bi študirala za učiteljico in bi otroke učila brati in pisati.”
Več pa v avdio prispevku na Prvem programu Radia Slovenija.
