Slovo je v življenju zelo pomembno. Ko odhajamo od doma, so trenutki slovesa navadno najbolj nepozabni trenutki.
Vsakodnevna slovesa nas pripravljajo na veliko zadnje slovo, ko bomo odšli in se ne bomo več vrnili. Ljudje danes, ko je smrt in umiranje tabu tema, o kateri se ne govori in ne piše, radi uporabijo vse mogoče izgovore, da se jim ni treba soočiti z zadnjim srečanjem z umirajočim.
In vendar – mnogo stvari ostane tako nedorečenih, nedokončanih… V hiši Ljubhospica se vedno znova srečujemo s strahom, zadrego, nelagodnostjo, ko znance in svojce povabimo, da pridejo in se poslovijo od svojih dragih. Najbolj pogost izgovor je – radi bi ga ohranili v lepem spominu, ne bi radi da nam ostane v spominu slika dragega človeka takšna, kot je sedaj, ob umiranju! Kot da sedaj ta oseba ni več oni isti človek, s katerim smo delili dobro in slabo, kot da telesna sprememba spreminja tudi naše občutke in naš odnos do umirajočega. A kakor je pomembna prisotnost dragih oseb ob slovesu, ki se dogaja v življenju, tako je pomembna prisotnost tudi ob tistem najsvetejšem, edinstvenem slovesu, ki se nikoli več ne ponovi!
Spomnim se zakonskega para, ki je bival v naši hiši kar precej časa. Mož hudo bolan, žena ob njem, čeprav zdrava in krepka. Na vse načine smo se trudili, da jo pregovorimo, da občasno odide ven, da se spočije, gre na sveži zrak… ali nismo uspeli! Ostala je ob možu dan in noč, in ko je prišla ura slovesa, se je naslonila na njegovo posteljo in ga držala za roko. Rekli smo ji, da mora možu pustiti, da odide na drugi svet, pa nam je povedala, da mu je to že davno dovolila, ali mu je tudi obljubila, da bo ob njem do zadnjega utripa srca. Obljubo je zvesto izpolnila. V miru se je poslovila, ob prižgani sveči izmolila vse molitve, ki jih je vedela in potem – tiho ponovila zaobljubo, ki si jo zakonci podarijo ob poroki… »in ti bom ostala zvesta v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni, dokler naju smrt ne loči…«
Zgodi pa se, da so svojci ves čas pri umirajočem, in potem bolnik umre, ravno takrat, ko oni niso ob njem! Mnogim to prinese veliko bolečine in stiske. A kdor dela z umirajočimi, ve, da se na neki način vsak sam odloči kdaj in kako oditi… Če si z nekom globoko povezan, tega v njegovi navzočnosti ne moreš narediti, zato je lažje oditi, ko si sam, ko njega ali nje ni ob tebi.. Če se to zgodi, poskušamo svojcem, znancem ali prijateljem pomagati s pogovorom in izkušnjami.
Kako se je najboljše posloviti, kaj še povedati, kaj narediti? Prisotnost je dostikrat najbolj dragocena in – najtežja. Ni potrebno nič več delati, ne govoriti, enostavno biti zraven, deliti zadnje skupne trenutke v tihi ljubezni, ki se čuti brez besed in dejanj.
Potem tudi slovo postane nepozabni trenutek, ko se svet spremni, a prav iz tega trenutka lahko dobimo moči za novi korak, ki nas pelje naprej v življenje.
Slovo je v življenju zelo pomembno. Ko odhajamo od doma, so trenutki slovesa navadno najbolj nepozabni trenutki.
Vsakodnevna slovesa nas pripravljajo na veliko zadnje slovo, ko bomo odšli in se ne bomo več vrnili. Ljudje danes, ko je smrt in umiranje tabu tema, o kateri se ne govori in ne piše, radi uporabijo vse mogoče izgovore, da se jim ni treba soočiti z zadnjim srečanjem z umirajočim.
In vendar – mnogo stvari ostane tako nedorečenih, nedokončanih… V hiši Ljubhospica se vedno znova srečujemo s strahom, zadrego, nelagodnostjo, ko znance in svojce povabimo, da pridejo in se poslovijo od svojih dragih. Najbolj pogost izgovor je – radi bi ga ohranili v lepem spominu, ne bi radi da nam ostane v spominu slika dragega človeka takšna, kot je sedaj, ob umiranju! Kot da sedaj ta oseba ni več oni isti človek, s katerim smo delili dobro in slabo, kot da telesna sprememba spreminja tudi naše občutke in naš odnos do umirajočega. A kakor je pomembna prisotnost dragih oseb ob slovesu, ki se dogaja v življenju, tako je pomembna prisotnost tudi ob tistem najsvetejšem, edinstvenem slovesu, ki se nikoli več ne ponovi!
Spomnim se zakonskega para, ki je bival v naši hiši kar precej časa. Mož hudo bolan, žena ob njem, čeprav zdrava in krepka. Na vse načine smo se trudili, da jo pregovorimo, da občasno odide ven, da se spočije, gre na sveži zrak… ali nismo uspeli! Ostala je ob možu dan in noč, in ko je prišla ura slovesa, se je naslonila na njegovo posteljo in ga držala za roko. Rekli smo ji, da mora možu pustiti, da odide na drugi svet, pa nam je povedala, da mu je to že davno dovolila, ali mu je tudi obljubila, da bo ob njem do zadnjega utripa srca. Obljubo je zvesto izpolnila. V miru se je poslovila, ob prižgani sveči izmolila vse molitve, ki jih je vedela in potem – tiho ponovila zaobljubo, ki si jo zakonci podarijo ob poroki… »in ti bom ostala zvesta v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni, dokler naju smrt ne loči…«
Zgodi pa se, da so svojci ves čas pri umirajočem, in potem bolnik umre, ravno takrat, ko oni niso ob njem! Mnogim to prinese veliko bolečine in stiske. A kdor dela z umirajočimi, ve, da se na neki način vsak sam odloči kdaj in kako oditi… Če si z nekom globoko povezan, tega v njegovi navzočnosti ne moreš narediti, zato je lažje oditi, ko si sam, ko njega ali nje ni ob tebi.. Če se to zgodi, poskušamo svojcem, znancem ali prijateljem pomagati s pogovorom in izkušnjami.
Kako se je najboljše posloviti, kaj še povedati, kaj narediti? Prisotnost je dostikrat najbolj dragocena in – najtežja. Ni potrebno nič več delati, ne govoriti, enostavno biti zraven, deliti zadnje skupne trenutke v tihi ljubezni, ki se čuti brez besed in dejanj.
Potem tudi slovo postane nepozabni trenutek, ko se svet spremni, a prav iz tega trenutka lahko dobimo moči za novi korak, ki nas pelje naprej v življenje.
