Ko so Sokrata, znamenitega grškega filozofa, obsodili na smrt, je ta v sklepnem delu svojega zagovora podal premislek o razsodbi in tem, kaj ga čaka. Dejal je, da ne bo »jokal in stokal pa govoril in počel sto reči,« ki so jih sodniki navadno vajeni slišati od drugih. Kot pravi sam, mu je veliko ljubše, da je »po tej obrambi zapisan smrti, kakor da bi si bil po onem receptu ohranil življenje.« Kajti po njegovem mnenju ni težko uiti smrti, če se poslužiš nezakonitih sredstev, zelo težko pa je uiti malopridnosti, v katero so zaradi svoje obsodbe sedaj zapadli tudi sodniki. Sam pa želi ostati zvest pravici, zato sprejema njihovo obsodbo – njemu bo smrt odvzela samo ped življenja, sodnikom pa bo za večne čase ostal madež krivice.
Dalje verjame, da smrt ni nikakršno zlo, saj mu notranji glas daje vedeti, da se mu ne bo zgodilo nič hudega. Kajti v preteklosti ga je nek preroški glas vselej posvaril, če je bil kdaj na napačni poti. Običajno se mu je pogovorom to božje znamenje večkrat oglasilo in ga prekinilo, a mu »med vso obravnavo ni niti enkrat ugovarjalo.« Tudi na dan, ko ga je doletela smrtna kazen, ga »ni niti enkrat posvarilo, ne davi ob odhodu od doma, ne na poti do sodišča, ne pri razpravi sami.« Zaradi tega je Sokrat prepričan, da smrt ni nekaj nesrečnega.
»Zakaj smrt je lahko dvoje: ali popolno izničenje /…/ ali pa /…/ preselitev duše s tega sveta na drugega.« V prvem primeru je podobna globokemu spancu brez sanj, ki je pravzaprav dobiček, saj je potemtakem ena sama večna noč. Če pa je nekakšna preselitev duše, potem je to za človeka neizmerna sreča, saj se bo v onostranstvu srečal z vsemi junaki, modreci in pravičniki ter užival blaženost v njihovi družbi. Sokrat zato sodnike poziva, naj gojijo »veselo upanje glede smrti,« kajti pravičnemu človeku se ne more ne v življenje ne v smrti zgoditi nekaj hudega.
To je tudi razlog, zakaj se ne jezi na sodnike, ki so ga obsodili, čeprav so to storili iz škodoželjnosti in bi si zaslužili vso grajo. Svoj komentar zato sklene z znamenitimi besedami: »Zdaj pa je čas, da gremo, jaz v smrt, vi v življenje. A kateri gremo na boljše, je znano le bogu.«

Ko so Sokrata, znamenitega grškega filozofa, obsodili na smrt, je ta v sklepnem delu svojega zagovora podal premislek o razsodbi in tem, kaj ga čaka. Dejal je, da ne bo »jokal in stokal pa govoril in počel sto reči,« ki so jih sodniki navadno vajeni slišati od drugih. Kot pravi sam, mu je veliko ljubše, da je »po tej obrambi zapisan smrti, kakor da bi si bil po onem receptu ohranil življenje.« Kajti po njegovem mnenju ni težko uiti smrti, če se poslužiš nezakonitih sredstev, zelo težko pa je uiti malopridnosti, v katero so zaradi svoje obsodbe sedaj zapadli tudi sodniki. Sam pa želi ostati zvest pravici, zato sprejema njihovo obsodbo – njemu bo smrt odvzela samo ped življenja, sodnikom pa bo za večne čase ostal madež krivice.

Dalje verjame, da smrt ni nikakršno zlo, saj mu notranji glas daje vedeti, da se mu ne bo zgodilo nič hudega. Kajti v preteklosti ga je nek preroški glas vselej posvaril, če je bil kdaj na napačni poti. Običajno se mu je pogovorom to božje znamenje večkrat oglasilo in ga prekinilo, a mu »med vso obravnavo ni niti enkrat ugovarjalo.« Tudi na dan, ko ga je doletela smrtna kazen, ga »ni niti enkrat posvarilo, ne davi ob odhodu od doma, ne na poti do sodišča, ne pri razpravi sami.« Zaradi tega je Sokrat prepričan, da smrt ni nekaj nesrečnega.

»Zakaj smrt je lahko dvoje: ali popolno izničenje /…/ ali pa /…/ preselitev duše s tega sveta na drugega.« V prvem primeru je podobna globokemu spancu brez sanj, ki je pravzaprav dobiček, saj je potemtakem ena sama večna noč. Če pa je nekakšna preselitev duše, potem je to za človeka neizmerna sreča, saj se bo v onostranstvu srečal z vsemi junaki, modreci in pravičniki ter užival blaženost v njihovi družbi. Sokrat zato sodnike poziva, naj gojijo »veselo upanje glede smrti,« kajti pravičnemu človeku se ne more ne v življenje ne v smrti zgoditi nekaj hudega.

To je tudi razlog, zakaj se ne jezi na sodnike, ki so ga obsodili, čeprav so to storili iz škodoželjnosti in bi si zaslužili vso grajo. Svoj komentar zato sklene z znamenitimi besedami: »Zdaj pa je čas, da gremo, jaz v smrt, vi v življenje. A kateri gremo na boljše, je znano le bogu.«

Polonca Zupančič