Ena od prvih in najpomembnejših filozofskih misli pri starih Grkih je bila 'μέτρον ἄριστον', kar pomeni: »Najboljša je mera.« Oziroma: 'μηδὲν ἄγαν' – »Ničesar preveč.« Od nekdaj so se torej zavedali, da ima človek tako rekoč brezmejne želje, hotenja in potrebe, ki jim mora sam določiti pravo mero, to je točko, do katere jih bo poskušal uresničevati in zadovoljevati, ter tisto črto osebne odgovornosti, to je odgovornosti do svojega telesa in duše, prek katere ne bo stopil, ampak se bo pehanju za stvarmi, bodisi je to hrana, pijača, denar ali kak drug užitek, odrekel. Eden prvih naravoslovnih filozofov Tales iz Mileta je celo zapisal: »Nezmernost je pogubna.«
Že pred več kot dva tisoč petsto leti so kot eno največjih nevarnosti zaradi katere lahko človek izgubi svoje dostojanstvo, poudarjali pehanje za dobičkom. Hilon, doma iz Šparte, ki je slovela po asketski vzgoji svojih državljanov, je dejal: »Raje izberi izgubo kakor sramotni zaslužek; prvo te bo razžalostilo enkrat, drugo za vselej.« Pitak z otoka Lezbosa pa mu pritrjuje, ko zapiše: »Dobiček je nenasiten.«
Živimo v času, ko nenehno delamo, da bi zaslužili več in več, da bi ob položnicah, ki se kopičijo, lahko kupili še to in ono, morda nov avto, mobitel novejše generacije… Postni čas pa je kot nalašč, da se vprašamo: »Ali res vse to potrebujemo?« Smo zmožni, da v postnem času ne stopimo v trgovino in tako ne hranimo pogoltnih ust kapitalizma ter svojih nenasitnih potreb? So si vsi tisti, ki so razprodali našo deželo, sposobni priznati, da so z njo prodali tudi svojo vest in dušo, ker so trgovali z življenji milijonov ljudi prihodnjih generacij? Zakaj šele, ko nam ne bo vladal denar, bomo lahko vladali sami sebi in tako obvladali tudi vse druge naše potrebe. Znova bomo, kakor stari Grki pred tisočletji, odkrili, da je največja slast in strast v občutku, da lahko obvladamo svoje telo in svojo dušo ter jo etično pokončni vodimo po tisti poti, ki jo je življenju določeval filozof Platon, ker ga je razumel kot »vajo, pripravo za smrt.«
Ena od prvih in najpomembnejših filozofskih misli pri starih Grkih je bila ‘μέτρον ἄριστον’, kar pomeni: »Najboljša je mera.« Oziroma: ‘μηδὲν ἄγαν’ – »Ničesar preveč.« Od nekdaj so se torej zavedali, da ima človek tako rekoč brezmejne želje, hotenja in potrebe, ki jim mora sam določiti pravo mero, to je točko, do katere jih bo poskušal uresničevati in zadovoljevati, ter tisto črto osebne odgovornosti, to je odgovornosti do svojega telesa in duše, prek katere ne bo stopil, ampak se bo pehanju za stvarmi, bodisi je to hrana, pijača, denar ali kak drug užitek, odrekel. Eden prvih naravoslovnih filozofov Tales iz Mileta je celo zapisal: »Nezmernost je pogubna.«
Že pred več kot dva tisoč petsto leti so kot eno največjih nevarnosti zaradi katere lahko človek izgubi svoje dostojanstvo, poudarjali pehanje za dobičkom. Hilon, doma iz Šparte, ki je slovela po asketski vzgoji svojih državljanov, je dejal: »Raje izberi izgubo kakor sramotni zaslužek; prvo te bo razžalostilo enkrat, drugo za vselej.« Pitak z otoka Lezbosa pa mu pritrjuje, ko zapiše: »Dobiček je nenasiten.«
Živimo v času, ko nenehno delamo, da bi zaslužili več in več, da bi ob položnicah, ki se kopičijo, lahko kupili še to in ono, morda nov avto, mobitel novejše generacije… Postni čas pa je kot nalašč, da se vprašamo: »Ali res vse to potrebujemo?« Smo zmožni, da v postnem času ne stopimo v trgovino in tako ne hranimo pogoltnih ust kapitalizma ter svojih nenasitnih potreb? So si vsi tisti, ki so razprodali našo deželo, sposobni priznati, da so z njo prodali tudi svojo vest in dušo, ker so trgovali z življenji milijonov ljudi prihodnjih generacij? Zakaj šele, ko nam ne bo vladal denar, bomo lahko vladali sami sebi in tako obvladali tudi vse druge naše potrebe. Znova bomo, kakor stari Grki pred tisočletji, odkrili, da je največja slast in strast v občutku, da lahko obvladamo svoje telo in svojo dušo ter jo etično pokončni vodimo po tisti poti, ki jo je življenju določeval filozof Platon, ker ga je razumel kot »vajo, pripravo za smrt.«
