Spoštovani, sodobna družba stvari personalizira, osebe pa depersonalizira, tako človek postaja stvar. Žal ljudi določa to, kateremu tipu pametnega telefona pripadamo, katero modno znamko nosimo in kateremu svojemu idolu smo podobni. Identiteto zgubljamo s tetovažami, plastičnimi operacijami in silikonskimi vložki. Dekonstrukcija stvarstva in prokreacija človeka nas vodita v razcep in totalni brezup. Na pohodu je poskus dizajniranja ljudi in nova ideologija družbenega spola, genderizem. Veliki Dostojevski je že zdavnaj zapisal: »Če ni Boga, je vse dovoljeno.« Človek v dani nam svobodi lahko ustvari svet brez Boga, a je tak svet vedno proti človeku. Žal postaja kot Dantejev pekel, nad katerim piše: »Vi, ki vstopate, pustite zunaj vsako upanje!« Postajamo arhitekti kulture smrti, s polnimi usti banalne ideologizacije. Vstop v novo tisočletje smo apatično pozdravili z nihilizmom, relativizmom, anarhizmom; vsi ti »izmi« pa imajo, oprostite, priokus idiotizma. Verjamemo v paradigmo, da se tam, kjer umre avtoriteta, rodi svoboda. V resnici pa tam, kjer ni avtoritete, ni niti svobode. Postajamo sirote brez Očeta, izgubljeni sinovi in hčere brez Boga. V svoji bistri norosti verjamemo, da bomo naredili najsrečnejši svet vseh svetov. A smo civilizirani dvonožci naš planet toliko ogrozili, kot bi ga premaknili iz magnetnega polja. Čeprav človek živi, je tragedija v tem, da ne ve, kako naj živi in zakaj živi. Alberta Einsteina je ocenil, da lahko takšna civilizacija konča na stopnji barbarstva.
Hudič ustvarja množice za manipulacijo, Bog pa človeka iz brezoblične mase puli in ga usposablja za dostojanstveno osebo. Kajti Božja ljubezen je nesrečna, če je kdo nesrečen. Ocenjujem, da je edini izhod iz obupa nesmiselnosti argument Boga, navzočnost svetega v človeku, zavest, da obstaja absolutni Smisel – Bog. Predolgo smo ga gledali v hrbet. Ne bojmo se ga, čeprav samo ga razglasili za tujca v njegovem svetu. Evangelist Janez je zapisal, da je prišel zato, da bi imeli življenje v polnosti, ne pa životarjenja v krču eksistencialna krize. Vera v Božjo ljubezen lahko edina redefinira človeka in mu vrne digniteto. Kajti Bog ni ustvaril človeka zato, da bi bil bitje negacije sveta in življenja, ampak afirmacije. Ne potrebujemo nove revolucije, ampak evolucijo. Nehajmo se šopiriti na paradi norcev in nase obešati pisana odlikovanja in titule ter se razkazovati kot nališpani gizdalini pod bahatimi slavoloki; če se imamo za olikano družbo, raje povejmo rešitev, če jo seveda poznamo …
Spoštovani, sodobna družba stvari personalizira, osebe pa depersonalizira, tako človek postaja stvar. Žal ljudi določa to, kateremu tipu pametnega telefona pripadamo, katero modno znamko nosimo in kateremu svojemu idolu smo podobni. Identiteto zgubljamo s tetovažami, plastičnimi operacijami in silikonskimi vložki. Dekonstrukcija stvarstva in prokreacija človeka nas vodita v razcep in totalni brezup. Na pohodu je poskus dizajniranja ljudi in nova ideologija družbenega spola, genderizem. Veliki Dostojevski je že zdavnaj zapisal: »Če ni Boga, je vse dovoljeno.« Človek v dani nam svobodi lahko ustvari svet brez Boga, a je tak svet vedno proti človeku. Žal postaja kot Dantejev pekel, nad katerim piše: »Vi, ki vstopate, pustite zunaj vsako upanje!« Postajamo arhitekti kulture smrti, s polnimi usti banalne ideologizacije. Vstop v novo tisočletje smo apatično pozdravili z nihilizmom, relativizmom, anarhizmom; vsi ti »izmi« pa imajo, oprostite, priokus idiotizma. Verjamemo v paradigmo, da se tam, kjer umre avtoriteta, rodi svoboda. V resnici pa tam, kjer ni avtoritete, ni niti svobode. Postajamo sirote brez Očeta, izgubljeni sinovi in hčere brez Boga. V svoji bistri norosti verjamemo, da bomo naredili najsrečnejši svet vseh svetov. A smo civilizirani dvonožci naš planet toliko ogrozili, kot bi ga premaknili iz magnetnega polja. Čeprav človek živi, je tragedija v tem, da ne ve, kako naj živi in zakaj živi. Alberta Einsteina je ocenil, da lahko takšna civilizacija konča na stopnji barbarstva.
Hudič ustvarja množice za manipulacijo, Bog pa človeka iz brezoblične mase puli in ga usposablja za dostojanstveno osebo. Kajti Božja ljubezen je nesrečna, če je kdo nesrečen. Ocenjujem, da je edini izhod iz obupa nesmiselnosti argument Boga, navzočnost svetega v človeku, zavest, da obstaja absolutni Smisel – Bog. Predolgo smo ga gledali v hrbet. Ne bojmo se ga, čeprav samo ga razglasili za tujca v njegovem svetu. Evangelist Janez je zapisal, da je prišel zato, da bi imeli življenje v polnosti, ne pa životarjenja v krču eksistencialna krize. Vera v Božjo ljubezen lahko edina redefinira človeka in mu vrne digniteto. Kajti Bog ni ustvaril človeka zato, da bi bil bitje negacije sveta in življenja, ampak afirmacije. Ne potrebujemo nove revolucije, ampak evolucijo. Nehajmo se šopiriti na paradi norcev in nase obešati pisana odlikovanja in titule ter se razkazovati kot nališpani gizdalini pod bahatimi slavoloki; če se imamo za olikano družbo, raje povejmo rešitev, če jo seveda poznamo …
