Včasih se zgodi, da rutino preseka nepričakovan dogodek, kot ko skozi drobno lino v steni zasije slepeča luč zahodnega sonca. Vse je kot prej: isti predmeti v sobi, ista postavitev pohištva, iste knjige in isti ljudje – le vse za hip drugače.
Morda je to tista luč, o kateri govori pesnica Denise Levertov, ko upesnjuje Marijino oznanjenje. V pesmi zoperstavi dva prizora. Svetopisemskega, kot se je odrazil v številnih podobah svetovne umetnosti, in današnjega, tako rekoč slehernikovega. Oznanjenje v tej pesmi izgubi avro nečesa privilegiranega, kar se v drugih časih in krajih dogaja drugim ljudem, in postane možnost, zmožnost za vsakogar izmed nas. Oznanjenje lahko prepoznamo, pred njim pokleknemo in nadaljujemo pot spremenjeni, lahko pa gre mimo nas. In takrat, kot zapiše pesnica: »Življenje teče dalje. / Bog jih ne udari. / Le vrata se zaprejo, pot izgine.«
V naši kulturni zavesti se je utrdila podoba Marije kot krotkega in nebogljenega dekletca, ki je brez izbire. Vlogo, ki ji je dodeljena, pasivno sprejme in v tem izgubi sebe. A v njeni privolitvi je v resnici skrita nadčloveška moč, ki se je morala v kratkem hipu samoizročitve prebiti skozi debele plasti predsodkov, pričakovanj in strahov, kakršni se rodijo, ko moramo stopiti v neznano. Ko moramo utišati okolico in razum ter prisluhniti srcu, ki edino ve. Norost Marijine privolitve je bila skozi tisočletja lahek plen skeptikov in cinikov, saj postavlja na laž sam temelj njihove samopostavitve v svetu: logiko razuma. Marijin odgovor je zato zadnji dokaz za neverujočega in prvi odgovor za verujočega.
Privolitev v oznanjenje ni pokoritev in izničenje, pač pa pritrditev in poroditev skozi to, kar je bolj temeljno od izkustva, do katerega imamo neposreden dostop in za katerega mislimo, da ga usmerjamo sami. Je možnost in priložnost, da se odpremo za razsežnost bivanja, na kateri so pripete naše bolečine in radosti kot njihov izvor in konec.
Živeti iz izkustva oznanjenja pomeni nastaviti se svetlobi, kadar zasije od zunaj v prostor našega domovanja, nenadejano in mogočno, in naredi vse bolj prisotno, a obenem kakor vsak hip pripravljeno na odhod. Obenem živo in minljivo, v tem pa razprto za vdor nemisljivega, ko se, kot zapiše pesnica, iz »neskončne lahkosti in luči / rodi ta, ki je Bog«.
Včasih se zgodi, da rutino preseka nepričakovan dogodek, kot ko skozi drobno lino v steni zasije slepeča luč zahodnega sonca. Vse je kot prej: isti predmeti v sobi, ista postavitev pohištva, iste knjige in isti ljudje – le vse za hip drugače.
Morda je to tista luč, o kateri govori pesnica Denise Levertov, ko upesnjuje Marijino oznanjenje. V pesmi zoperstavi dva prizora. Svetopisemskega, kot se je odrazil v številnih podobah svetovne umetnosti, in današnjega, tako rekoč slehernikovega. Oznanjenje v tej pesmi izgubi avro nečesa privilegiranega, kar se v drugih časih in krajih dogaja drugim ljudem, in postane možnost, zmožnost za vsakogar izmed nas. Oznanjenje lahko prepoznamo, pred njim pokleknemo in nadaljujemo pot spremenjeni, lahko pa gre mimo nas. In takrat, kot zapiše pesnica: »Življenje teče dalje. / Bog jih ne udari. / Le vrata se zaprejo, pot izgine.«
V naši kulturni zavesti se je utrdila podoba Marije kot krotkega in nebogljenega dekletca, ki je brez izbire. Vlogo, ki ji je dodeljena, pasivno sprejme in v tem izgubi sebe. A v njeni privolitvi je v resnici skrita nadčloveška moč, ki se je morala v kratkem hipu samoizročitve prebiti skozi debele plasti predsodkov, pričakovanj in strahov, kakršni se rodijo, ko moramo stopiti v neznano. Ko moramo utišati okolico in razum ter prisluhniti srcu, ki edino ve. Norost Marijine privolitve je bila skozi tisočletja lahek plen skeptikov in cinikov, saj postavlja na laž sam temelj njihove samopostavitve v svetu: logiko razuma. Marijin odgovor je zato zadnji dokaz za neverujočega in prvi odgovor za verujočega.
Privolitev v oznanjenje ni pokoritev in izničenje, pač pa pritrditev in poroditev skozi to, kar je bolj temeljno od izkustva, do katerega imamo neposreden dostop in za katerega mislimo, da ga usmerjamo sami. Je možnost in priložnost, da se odpremo za razsežnost bivanja, na kateri so pripete naše bolečine in radosti kot njihov izvor in konec.
Živeti iz izkustva oznanjenja pomeni nastaviti se svetlobi, kadar zasije od zunaj v prostor našega domovanja, nenadejano in mogočno, in naredi vse bolj prisotno, a obenem kakor vsak hip pripravljeno na odhod. Obenem živo in minljivo, v tem pa razprto za vdor nemisljivega, ko se, kot zapiše pesnica, iz »neskončne lahkosti in luči / rodi ta, ki je Bog«.
