Nedolgo nazaj sem se znašla v družbi z enim izmed uspešnejših podjetnikov v naši domovini. Ob bok podjetniku, ki s svojo predano ekipo zaposlenih v zadnjih letih zgledno skrbi za eno naših najprepoznavnejših naravnih znamenitosti, so me postavili zaradi moje osebne zgodbe in ljubezni do dediščine.
Za večino poslušalcev sem bila za razliko od mojega sogovornika popolnoma neznana oseba. A ko sem se vrnila z govorniškega odra na svoj stol, mi je mladenič poleg mene stisnil roko. Očitno sem ga s svojim nagovorom navdušila, mogoče celo vzpodbudila, da bo svoje sanje in ideje premaknil korak naprej.
Glavni govornik pa je prevzel mene.
Ta večer beseda ni tekla o njegovem premoženju ali mestu na lestvici najbogatejših Slovencev, temveč o srčnosti s katero opravlja svoje delo ter odnosu do zaposlenih.
Kot glavno vrednoto je izpostavil srčnost. Sledil je pogled v oči, zrcalo naše duše. In čisto na kraju je sogovornik priznal, da je imel na svoji podjetniški poti tudi srečo.
V meni je prebudil razmišljanje o moji srčnosti in odnosu do dela, ki ga opravljam. Vzbudil pa je tudi razmišljanje o vas, dragi poslušalci in poslušalke, ki se mogoče ravno v tem trenutku odpravljate iz toplih domov. Mogoče boste na svojih delovnih mestih ostali do trdne teme zaradi dela, ki mora biti končano ali pa zato, ker ste prevzeli težko odgovornost za vodenje podjetja, ki daje kruh družinam v krajih, za katere marsikdo izmed nas še slišal ni.
Verjetno pa je kdo izmed vas pokonci zato, ker zaradi izgube službe ne more zatisniti oči ter so vašo srčnost že zdavnaj izigrali in izrabili. Srčev as, ki ste ga prinesli s seboj, je bil zaigran, v rokavu pa nikoli niste skrivali goljufive karte. Zlata ura, ki naj bi jo dobili za pripadnost podjetju, kjer ste pustili svoja najboljša leta, pa verjetno tiktaka samo še v pravljicah. Pa čeprav vam je za vaše delo bilo srce.
Naj končno preidem k svoji srčnosti, s katero opravljam tako delo za plačilo kot neplačilo. Mogoče mi slednje prinaša celo več osebnega zadovoljstva, saj ni obremenjeno z neusmiljenim trgom, s katerega na nas preži nevarnost izgube rednega mesečnega dohodka, ki nam omogoča socialno varnost.
Že res, da se kakšno jutro težko odpravim novim izzivom naproti, mogoče je to breme let ali zahtevnost naloge, ki mi je bila zaupana, pa je ne morem opraviti tako hitro kot se od mene pričakuje. A svoje delo za plačilo, pa naj si bo pravično ali nepravično, še vedno opravljam z dušo in srcem. Vanj so vtkane nevidne niti moje pripadnosti ter modrosti dobrih učiteljev, katere mi je bilo dano srečati in z njimi ustvarjati dobro za širšo družbo.
Ko se bodo ob določenem času za menoj zaprla vrata moje srčnosti, bodo sledi mojega dela, hote ali nehote, še vedno ostale. Naj ostanejo tudi vaše.

Nedolgo nazaj sem se znašla v družbi z enim izmed uspešnejših podjetnikov v naši domovini. Ob bok podjetniku, ki s svojo predano ekipo zaposlenih v zadnjih letih zgledno skrbi za eno naših najprepoznavnejših naravnih znamenitosti, so me postavili zaradi moje osebne zgodbe in ljubezni do dediščine.

Za večino poslušalcev sem bila za razliko od mojega sogovornika popolnoma neznana oseba. A ko sem se vrnila z govorniškega odra na svoj stol, mi je mladenič poleg mene stisnil roko. Očitno sem ga s svojim nagovorom navdušila, mogoče celo vzpodbudila, da bo svoje sanje in ideje premaknil korak naprej.

Glavni govornik pa je prevzel mene.

Ta večer beseda ni tekla o njegovem premoženju ali mestu na lestvici najbogatejših Slovencev, temveč o srčnosti s katero opravlja svoje delo ter odnosu do zaposlenih.

Kot glavno vrednoto je izpostavil srčnost. Sledil je pogled v oči, zrcalo naše duše. In čisto na kraju je sogovornik priznal, da je imel na svoji podjetniški poti tudi srečo.

V meni je prebudil razmišljanje o moji srčnosti in odnosu do dela, ki ga opravljam. Vzbudil pa je tudi razmišljanje o vas, dragi poslušalci in poslušalke, ki se mogoče ravno v tem trenutku odpravljate iz toplih domov. Mogoče boste na svojih delovnih mestih ostali do trdne teme zaradi dela, ki mora biti končano ali pa zato, ker ste prevzeli težko odgovornost za vodenje podjetja, ki daje kruh družinam v krajih, za katere marsikdo izmed nas še slišal ni.

Verjetno pa je kdo izmed vas pokonci zato, ker zaradi izgube službe ne more zatisniti oči ter so vašo srčnost že zdavnaj izigrali in izrabili. Srčev as, ki ste ga prinesli s seboj, je bil zaigran, v rokavu pa nikoli niste skrivali goljufive karte. Zlata ura, ki naj bi jo dobili za pripadnost podjetju, kjer ste pustili svoja najboljša leta, pa verjetno tiktaka samo še v pravljicah. Pa čeprav vam je za vaše delo bilo srce.

Naj končno preidem k svoji srčnosti, s katero opravljam tako delo za plačilo kot neplačilo. Mogoče mi slednje prinaša celo več osebnega zadovoljstva, saj ni obremenjeno z neusmiljenim trgom, s katerega na nas preži nevarnost izgube rednega mesečnega dohodka, ki nam omogoča socialno varnost.

Že res, da se kakšno jutro težko odpravim novim izzivom naproti, mogoče je to breme let ali zahtevnost naloge, ki mi je bila zaupana, pa je ne morem opraviti tako hitro kot se od mene pričakuje. A svoje delo za plačilo, pa naj si bo pravično ali nepravično, še vedno opravljam z dušo in srcem. Vanj so vtkane nevidne niti moje pripadnosti ter modrosti dobrih učiteljev, katere mi je bilo dano srečati in z njimi ustvarjati dobro za širšo družbo.

Ko se bodo ob določenem času za menoj zaprla vrata moje srčnosti, bodo sledi mojega dela, hote ali nehote, še vedno ostale. Naj ostanejo tudi vaše.

Alenka Veber