Kaj bo ostalo za nami in ostalo bo le bore malo …, ugotavlja že kar močno pozabljeni Matej Bor v zbirki Sled naših senc. Res, koliko in kaj ostane, ko odidemo, in kdo zapolni vrzel; če ta sploh nastane? Pa vseeno vsak koga pogreša in bi ga rad priklical nazaj, a ve, da ga ne bo. Tvoja dela so tvoj spomin; V delih svojih sam boš živel večno in podobna gesla si izmišljamo v tolažbo, toda »nikoli val se ne obrne, sijoča zvezda se utrne, v temi zgubi se njen sijaj«.
Obsežne enciklopedije nam hranijo spomin na osebe in dogodke in iznajdbe in odkritja in za vsem tem stojijo ljudje. Mi na njihovih ramenih; generacija, ki odrašča, pa tudi na naših. Kakšen nadbabilonski stolp, kakšen zagon tja v nebo!
Pa se ta sprašuje: mar se splača? Pa oni: ali je vredno? Pijano vzklikamo: Carpe diem! Proseče: Reci le besedo … Vseh vojská, kar jih je zanetil človek, ni še nihče preštel. Ta čas jih, pravijo, divja osemnajst, in kakšna nova se vnema. »Svet bi na dlani nesel v zavetje, cela bi stala naša posest,« je hrepenel junaški Rudolf Maister. Če mladi rod mogoče ve, da je bil general, se pa najbrž ne meni za njegove pesmi.
Kaj ostaja za nami, kaj nas preživi? Življenje sámo s tem, kako ga preživimo. Bilo nam je dano in z njim smo prejeli izziv, da se damo, raz-damo, podarjamo. Iskreni darovalec ne sprašuje, kaj bo dobil v zameno. Lahko da bo pozabljen, ni pa izničen, saj se preobraža v darovano. Le-to pa »je, ki je«, podobno kot Sem, ki sem.
Ali je kakšna povezava med poljubno osebo, ki gre ta čas po najbližji ulici, in med onim, ki zdajle pase čredo na kaki visoki planoti sveta? Ne srečujeta se, ne poznata se, ne vesta drug za drugega. Med sedanjimi milijardami svetovnega prebivalstva je vseh, ki se kakor koli poznajo ali so se srečali, le majhna peščica.
Kar zdaj objemaš, bo nekoč segnilo, je slišati iz otožne popevke. Vendarle pa prav objetja ohranjajo nesmrtnost - ob vsem minevanju.
Kaj bo ostalo za nami in ostalo bo le bore malo …, ugotavlja že kar močno pozabljeni Matej Bor v zbirki Sled naših senc. Res, koliko in kaj ostane, ko odidemo, in kdo zapolni vrzel; če ta sploh nastane? Pa vseeno vsak koga pogreša in bi ga rad priklical nazaj, a ve, da ga ne bo. Tvoja dela so tvoj spomin; V delih svojih sam boš živel večno in podobna gesla si izmišljamo v tolažbo, toda »nikoli val se ne obrne, sijoča zvezda se utrne, v temi zgubi se njen sijaj«.
Obsežne enciklopedije nam hranijo spomin na osebe in dogodke in iznajdbe in odkritja in za vsem tem stojijo ljudje. Mi na njihovih ramenih; generacija, ki odrašča, pa tudi na naših. Kakšen nadbabilonski stolp, kakšen zagon tja v nebo!
Pa se ta sprašuje: mar se splača? Pa oni: ali je vredno? Pijano vzklikamo: Carpe diem! Proseče: Reci le besedo … Vseh vojská, kar jih je zanetil človek, ni še nihče preštel. Ta čas jih, pravijo, divja osemnajst, in kakšna nova se vnema. »Svet bi na dlani nesel v zavetje, cela bi stala naša posest,« je hrepenel junaški Rudolf Maister. Če mladi rod mogoče ve, da je bil general, se pa najbrž ne meni za njegove pesmi.
Kaj ostaja za nami, kaj nas preživi? Življenje sámo s tem, kako ga preživimo. Bilo nam je dano in z njim smo prejeli izziv, da se damo, raz-damo, podarjamo. Iskreni darovalec ne sprašuje, kaj bo dobil v zameno. Lahko da bo pozabljen, ni pa izničen, saj se preobraža v darovano. Le-to pa »je, ki je«, podobno kot Sem, ki sem.
Ali je kakšna povezava med poljubno osebo, ki gre ta čas po najbližji ulici, in med onim, ki zdajle pase čredo na kaki visoki planoti sveta? Ne srečujeta se, ne poznata se, ne vesta drug za drugega. Med sedanjimi milijardami svetovnega prebivalstva je vseh, ki se kakor koli poznajo ali so se srečali, le majhna peščica.
Kar zdaj objemaš, bo nekoč segnilo, je slišati iz otožne popevke. Vendarle pa prav objetja ohranjajo nesmrtnost – ob vsem minevanju.
