Moč denarja

»Denar je sveta vladar!« je že nekoliko oguljen rek, ki pa se vedno znova potrjuje. Žal tudi na takih področjih življenja, kjer bi to najmanj želeli in pričakovali. Nekoč je bila vloga denarja nekoliko drugačna od današnje. Denar ni bil samo dokaz lastništva nad dušami in telesi prebivalcev posameznih pokrajin, ampak je bil tudi nekak medijski prenašalec sporočil, kdo in kdaj je prevzel vrhovno oblast in se oklical za državnega monarha. Ko je bil Karel Veliki leta 800 kronan za prvega cesarja, je nastala tudi prva srednjeveška  državna tvorba – Sveto rimsko cesarstvo. Od takrat naprej lahko govorimo o srednjem veku.

 

 

Srednjeveška kovnica denarja, 2017.

foto: Royalmintmuseum

 

Breški kovanci

Na slovenskem ozemlju lahko od prve polovice 12. stoletja, zaradi bližine ustanovitve  kovnice denarja v Brežah na današnjem avstrijskem Koroškem, govorimo o začetkih denarništva. V tem času se je namreč slovensko ozemlje začelo delit med posvetne in cerkvene gospode. Denar, ki je nastajal v Brežah, je svoj razcvet doživel v 13. stoletju, ko je tudi na drugih slovenskih območjih nastala cela vrsta kovnic, ki so bile namenjene predvsem trgovini z vzhodom, z Ogrsko, te novce pa lahko najdemo v posameznih zakladnih najdbah vse do Turčije, saj so bili narejeni iz zelo kakovostnega srebra, nam je povedal dr. Andrej Šemrov, vodja Numizmatičnega kabineta v Narodnem muzeju Slovenije.

 

 Ko si v srednjem veku rekel breški pfenig, breški denarič, je to pomenilo dobro srebro, srebro pa je v tistem času pomenilo nekaj več, bilo je valuta.

 

Zgodba o srednjeveških kovancih se je, kot rečeno,  začela v prvi polovici 12. stoletja in se potem širila. Sem so prišli predstavniki mogočnih plemiških rodbin in na tem območju se je začelo tudi tekmovanje za večji nadzor nad ozemljem, med oglejskim patriarhatom in salzburško nadškofijo. Oba sta seveda imela svoje kovnice, pravi dr. Andrej Šemrov.

 

 

Srednjeveški denar, kovance, so tehtali.

foto: Museum of London.

Kovači

Kakšne so bile srednjeveške kovačnice, kovnice denarja?

Dr. Andrej Šemrov nam je povedal, da so bile to: običajne kovačnice, nič posebnega. Ko je kovač stalil kovino je dobil srebrne palice, srebrne ingote, iz katerih je potem skoval plošče. Salzburški nadškofje so  svoje novce najprej delali po vzoru regensburške marke, ki je bila sicer težja, kot breški novec. To so počeli s pomočjo pečatorezcev, ki so prihajali tako iz Regensburga, kot iz  drugih nemških mest. Ti so najprej vrezali podobe, pečate in iz teh predlog so kovači  izdelovali breški denar,  osnova zanj je bila breška marka.  Iz vsake srebrne plošče pa je moral kovač narediti 160 kovancev, ploščic, in vsaka  je tehtala okoli 200 gramov. Teh ploščic potem ni brusil ampak jih je obdelal, z najmanj desetimi udarci s kladivom, kar je zahtevalo veliko dela, saj je bilo teh kovancev ogromno. To je bilo celodnevno delo, kovač je bil verjetno za to tudi plačan, najbrž kar z denarjem, ki ga je koval.  Tako vidimo, da so bili v teh postopkih izjemno pomembni pečatorezci, ki so hodili iz kraja v kraj in vrezovali motive kovancev v kovna orodja. Taki potujoči pečatorezci so prihajali predvsem v manjše kovnice. Veliki kovnice pa so imele  stalno zaposlene "svoje"  pečatorezce. Ti so potem vrezovali motive, in kovači so jih nato kovali po zaporedjih, včasih je prišlo do zmešnjave, v teh zaporedjih,  kar poznamo pri izdelavi kovancev tudi danes. Kljub temu, da lahko rečemo, da je bila tehnologija  relativno primitivna, pa je treba vedeti, da je kovač, ki  v 13. stoletju podkuje konja,  po osnovni tehnologiji  enak  današnjemu kovaču.  

Srebrokovač, zlatar...

 

 

Srebrokovač, zlatar, restavrator Johann Christoph Steidl Porenta se pri svojem delu velikokrat sreča s predmeti iz srednjega veka, to so  predvsem predmeti, namenjeni cerkveni rabi. Naleti pa seveda tudi na srednjeveške kovance.

 

Kakšna je kakovost teh kovancev?

Johann Christoph Steidl Porenta pove, da je to  odvisno od kod ti kovanci prihajajo, kdo je bil naročnik, kakšna je kvaliteta srebra,  pa tudi koliko je srebra v predmetu ali v kovancu. Od tega je odvisno kakšni bodo pogoji za restavriranje. Bolj ko je srebro čisto manjši so problemi.

Kaj pa je največja težava pri restavriranju tako starih kovancev? Glavni problem pri starih kovancih, če gledamo izkopanine, je to, da se je  struktura materiala spremenila in zato postane kovina krhka, pravi Johann Christoph Steidl Porenta.

 

 

Kovnice, kje so?

Zelo zanimivo je, da do danes niso odkrili niti ene kovnice. Ko so recimo v 19. stoletju, v Celju, v bližini spodnjega ali novega celjskega dvora, v centru mesta, kopali jarek za kanalizacijo, so sicer našli talilne lončke, vendar še do danes ne morejo potrditi, da je šlo res za kovnico, dr. Andrej Šemrov.

Izkopali smo ljubljanski grad, nismo našli, izkopali smo Rajhenburg pri Krškem, nikjer ni teh ostankov, nimamo niti enega kovnega orodja, morda je v kakšni zasebni zbirki, ni pa to javno znano. 

Kovno orodje za izdelovanje srednjeveških kovancev, 2017.

foto: Royalmintmuseum

 

Zbiralci

Za slovensko numizmatiko je zanimivo, da se v srednjem veku na našem ozemlju pojavi veliko kovnic denarja, pove Urban Mate predsednik Numizmatičnega društva Slovenije.

Kdo zbira srednjeveške kovance?

Urban Mate pravi, da spada srednjeveška numizmatika v to najbolj ozko slovensko numizmatiko, ki ji popularno rečemo Slovenica, zaradi tega, ker so kovanci tudi nastajali na našem ozemlju. Sicer so jih kovali bolj tuji plemiči in cerkvena gospoda, kovnice pa so bile dejansko tu, na ožjem in širšem slovenske ozemlju. Vsakdo, ki zbira te kovance mora zato poznati tudi naše kovnice. To so predvsem starejši numizmatiki, vendar je presenečen ker pozna kar nekaj mlajših, ki se s tem ukvarjajo.

 

Ker pisnih virov primanjkuje, tudi kovnic niso še našli, je to problem za zbiralce? Mate potrdi, da ima srednjeveška numizmatika ravno ta problem, da če ni napisa na kovancu, potem je težko določiti iz katere kovnice je. Te pa sicer določajo s primerjavo pečatov, simboliko, kovnim gospodom,  vendar je tu še veliko odprtih vprašanj za numizmatiko. Mogoče se bo kakšno vprašanje kmalu razrešilo, še posebno, ker sedaj na veliko odkrivajo srednjeveške novce na Madžarskem.

 

 

 

 

 

Namesto konca

Za konec dodajam še seznam kovnic in primerke kovancev, ki so jih tam kovali. Ta seznam je skrbno pripravil Marko Žgajnar numizmatik in poslovodja v trgovini Masta Trade.

Marko Žgajnar, članek Finance, 17.06.2007, avtorica Aleksandra Vagaja.

foto: www.finance.si

Seznam kovnic

 

Gutenvert, Gutenwert    OTOK PRI DOBRAVI  pred letom 1235

Kamnik, Berthold III. Andech-Meranski 1158-1188

Brežice, nadškof Eberhard II. 1200-1246, pred letom 1241?

Čatež, vojvoda Bernard 1202-1256

Kostanjevica, vojvoda Ulrik III. Spanheim 1256-1269

Ljubljana, vojvoda Bernard Spanheim 1202-1256

Milan Trobič